Irski glasbenik Andrew Hozier-Byrne, znan predvsem pod umetniškim vzdevkom Hozier, je za svoj po sebi poimenovan prvenec in njegov glavni singel Take Me To Church prejel številne nagrade in še več nominacij.
A od takrat so minila že štiri leta, v katerih ni izdajal nove glasbe in oboževalci so jo že težko pričakovali. Sreča se jim je nasmehnila septembra, ko je Hozier izdal pesem z naslovom Nina cried power, duet z legendarno ameriško gospel pevko Mavis Staples.
Preberite še:
Avril Lavigne je novo pesem izdala po tem, ko se ji je približala smrt
Moč jokajoči glasbeniki
Kot namiguje naslov, v refrenu omenja poleg Nine (Simone) številne glasbene izvajalce, ki so zaznamovali preteklo stoletje: B. B. King, John Lenon, Bob Dylan in mnoge druge. Za vsakega pravi, da je “jokal moč”. Kar lahko interpretiramo kot prispodobo, da so vsi ti pevci prek umetnosti izražali svojo žalost, svoje šibke točke, a so s tem v resnici izžarevali moč in so imeli zato velik vpliv na tedanjo družbo. In nato doda: “In tudi jaz bi lahko jokal moč.”
V kiticah je besedilo angažirano. Ali bolje rečeno – spodbuja k postavljanju za svoje pravice. V povedi: “It’s not the waking, it’s the rising,” bi lahko glagol waking – zbujati, predstavljal bodico slengovskemu izrazu being woke, biti prebujen. Tega mladi ironično uporabljajo za ljudi, ki zase mislijo, da so razsvetljeni, da razumejo svet. Kot bi Hozier želel sporočiti, da ni dovolj, če se ti zdi, da razumeš ta svet in kako ta deluje, ampak se moraš proti njemu tudi vzdigniti.
Besedilo je, skratka, dokaj nevtralno, nikjer ni izrecno nakazano, k uporu proti komu ali čemu nas pesem vabi. Prej se zdi kot vabilo, naj se postavimo zase in svoj pogled na svet. Kar je vedno dobrodošlo sporočilo, kajne?
Preberite še:
Znanstveniki odkrili “čudežno pesem”, ki preganja tesnobo
Zgovoren videospot
Nekoliko pa se zaplete pri videu. V njem nastopajo, poleg Hozierja in Mavis Staples, številni irski aktivisti in borci za enakost. Vsakemu posebej se pevec v opisu pod videom na Youtubu tudi zahvali. Med njimi najdemo predstavnike mnogih marginaliziranih skupin: od temnopoltih, prek pritlikavke in paraplegika do transspolne osebe.
A močno zbode v oči, da sta med njimi tudi Anna Cosgrave in Saoirse Long, ki sta bili pomembni aktivistki v kampanji pred majskim referendumom na Irskem. Na njem so se Irci večinsko odločili za spremembo ustave, ki je do takrat v tej državi prepovedovala splav. Hozier se jima v opisu videa zahvaljuje za njun prispevek k napredku na področju ženskih reproduktivnih pravic.
Preberite še:
Poročeni Justin Bieber na ulicah Londona prepeval o Bogu
(Ne)reproduktivne pravice
Napredek pri ženskih reproduktivnih pravicah se sliši, kot da bodo imele zdaj ženske na Irskem končno več svobode pri odločanju glede lastnega poroda, da bodo lahko rodile doma ali celo, da jim končno nihče več ne bo prepovedoval, da zanosijo. V resnici pa je govora o splavu. Torej pravici do ne-reprodukcije.
Glede na to, da je pesem izšla le nekaj mesecev po tem odločilnem referendumu in da sta v spot vključeni kar dve aktivistki za splav, pesem izzveni predvsem kot himna gibanja pro-choice. Kar je za tako dobro in močno pesem velika škoda.
Hozier v opisu pod videom še zapiše, da se Irska počasi družbeno preobraža v bolj prijazno in vključujočo družbo, od česar bodo imele korist še mnoge prihajajoče generacije. Verjetno v mislih ni imel prihajajočih generacij irskih otrok, ki te vključujoče družbe ne bodo imeli niti možnosti izkusiti, ker bodo splavljeni.
Verjetno se tudi ni vprašal, ali so (bili) vsi ti moč jokajoči glasbeniki, ki jih omenja v pesmi, tako naklonjeni splavu, kot je on. Če je med njimi kak nasprotnik splava, ga z omembo v tej pesmi prej žali, kot pa se mu pokloni.
Preberite še:
Zanimiv verz, ki ga v pesmi pevke Demi Lovato vsi spregledajo
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Preberite še:
Anna je želela narediti splav, nato pa jo je poklical papež Frančišek
