Puščavski očetje so bili v zgodnjem krščanstvu menihi, ki so ob koncu tretjega stoletja sami ali v skupinah živeli umaknjeni od sveta po puščavah Egipta, Palestine in Sirije. V asketskem življenju in molitvi so iskali smisel življenja in notranji mir.
Zapustili so bogato zapuščino izrekov, imenovanih apoftegme, ki so jih pripovedovali svojim učencem ali obiskovalcem “v ozdravljenje in odrešenje njihovih duš”, če povzamemo svetega Antona Puščavnika, ki se je leta 270 prvi umaknil v puščavo. Tako so do nas prišle besede starca, ki slabe misli primerja z mišmi, ki preplavijo našo dušo:
“Slabe misli so, je dejal neki starec, kot miši v hiši. Če jih pobijamo sproti, bo vse v redu. Če pa čakamo, da popolnoma preplavijo hišo, potem jih bomo zelo težko polovili. In tudi ko nam to uspe, bo hiša uničena.”
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Ali misli ostanejo v nas ali ne, je popolnoma v naši moči
Zle misli, kot so jeza, ljubosumje, strah ali sovraštvo, se vtihotapijo v dušo in se naselijo v njej, če ne storimo ničesar, da bi jih pregnali. Puščavski očetje nas radi opominjajo, da se takšne misli sicer porajajo brez naše volje, da pa imamo moč, da se jim upremo in jih preženemo.
Janez Damaščan v svojem delu Duši koristna in čudovita razprava piše: “Da nas [teh osem misli] vznemirja ali ne vznemirja, ni odvisno od nas, (v njih) vztrajati ali ne vztrajati oz. strasti vzbujati ali ne vzbujati, pa je odvisno od nas.”
Začne se sezona lova na miši. Menih, ki je avtor metafore z mišmi, poudarja, da moramo negativne misli poloviti drugo za drugo in ne smemo čakati, da se razmnožijo in nam uničijo dušo. Mi smo odgovorni, da smo na preži, da varujemo svoje srce, da smo pozorni na čustva in občutke, ki nas mučijo, in se ustrezno odzovemo. Evagrij Pontski je rekel: “Bodi pozoren nase, bodi varuh svojega srca in ne dovoli, da bi vanj vstopila katerakoli misel, ne da bi jo prej izprašal”.
Preberite še:
“Dan začenjam in končujem s pozitivnimi mislimi”
Lahko se vprašamo, kako naj gremo na lov in preženemo jezo, ljubosumje, strah in sovraštvo, če pa nas imajo ti hkrati v oblasti? Anselm Grün v svoji knjigi Modrost puščavskih očetov pravi: “Pomembno se je z njimi soočiti. Sovraštva na primer ne moremo ubiti, lahko pa ga spremenimo to de mere, da ni več negativna misel.”
Za sovraštvom se po njegovem velikokrat skriva potreba po tem, da se zavarujemo pred nekom, ki rad žali in rani. Pregnati sovraštvo v tem primeru pomeni zgraditi zidove, ki nas bodo ustrezno varovali.
Podobno pregnati ljubosumje ali jezo zahteva, da stopimo korak nazaj in prečistimo misli, ki nas vznemirjajo. Naš trud bo poplačan s stanjem, ki ga imenujemo hesychia, ki ga lahko prevedemo kot mirnost srca, tišina, notranji mir.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”
Preberite še:
7 negativnih misli, ki ti jemljejo srečo
Preberite še:
So slabe novice povsod okoli vas? Poskrbite, da vam ne bodo prišle do živega
