Hvaležnost, ta včasih tako “zlajnana” beseda, ki jo pogosto slišimo, o njej beremo in govorimo. A ne gre za nek teoretski koncept ali čisto filozofijo. Gre predvsem za pojem, katerega posledice se morajo v našem življenju opaziti in čutiti. Nemogoče je biti hkrati hvaležen in zagrenjen ali hvaležen in razvajen. Hvaležnost je konkreten način, kako lahko v življenju pokažemo svojo ljubezen. Če si česa želim za svoje otroke, si želim, da bi bili v življenju hvaležni.
Preberite še:
“Bog se je boril zame, ko sem želela sebe in druge prepričati, da ga ni”
Začne se ob jedilni mizi
Zame se vse skupaj začne že v najbolj rani otroški dobi. Od svojih otrok recimo pričakujem in jih aktivno učim hvaležnosti. Najprej jih želim naučiti hvaležnosti za povsem vsakdanje dobrine, ki se jim zdijo čisto samoumevne.
Primer: kot družina imamo ta privilegij, da lahko večino dni v tednu skupaj jemo kosilo. Kosilo, ki ga skuham sama. Zato me zelo zmoti, če pridejo otroci domov iz šole in vrtca ter se k mizi usedejo s kislim obrazom in po možnosti sitno vprašajo: “Ali je danes spet toliko zelenjave v rižoti?”
Preberite še:
“Ob dogodkih, ko ti ljudje želijo slabo, si mislim, da ima palica vselej dva konca”
Sploh ne gre “samo” za kosilo
Vprašanja so različna, pogosto je tudi tisto, ali je spet za kosilo nekaj, česar kdo od njih ne mara. Pri večjem številu otrok je verjetnost, da kdo česa ne mara ravno najbolj, kar precejšnja, in posledično skorajda ni jedi, ki bi jo radi jedli prav vsi, a to v moji kuhi ne igra nobene vloge.
Na tak odnos do kosila in hrane se vedno odzovem na enak način, za katerega srčno upam, da bo dolgoročno obrodil kakšne sadove. Povem jim, da takega odnosa ne dovolim in da morajo biti za kosilo hvaležni. Nato jim razložim, za kaj vse smo lahko hvaležni pri tako samoumevni stvari, kot je kosilo.
Najprej moramo biti hvaležni Bogu, da ne živimo v pomanjkanju. Hvaležni za to, da imata oče in mama službo, v kateri zaslužita dovolj denarja, da hrano (in vse, kar potrebujemo) lahko kupimo. Nato moramo biti hvaležni, da je nekdo to hrano pridelal. Da ima nekdo (v našem primeru mama, to sem jaz) čas, voljo in skrbnost, da z ljubeznijo za družino skuha in postreže kosilo. Hvaležni moramo biti tudi za to, da lahko vsi skupaj sedemo k mizi in ga pojemo; da nihče ni bolan in ne leži v bolnišnici, da starša nisva skregana ali ločena, skratka da smo lahko deležni družinskega vzdušja.
Preberite še:
5 stvari, ki se jih lahko naučimo od najsrečnejših ljudi na svetu
Hvaležnost je občutenje blagoslovov
Noben od teh elementov še zdaleč ni samoumeven in zdi se mi, da če se bomo o tem večkrat pogovarjali, da bo otrokom nekaj od tega tudi ostalo. Večkrat jim povem, da je hvaležnost ena najpomembnejših stvari v življenju. Da bodo kot odrasli dosti bolj srečni, če bodo znali prepoznavati vse, s čimer so obdarjeni in kar se jim dobrega zgodi.
Če smo namreč osredotočeni na vse blagoslove namesto na vse tisto, kar nam ni všeč, nas moti ali kar bi si želeli drugače, imamo že v štartu povsem drugačno pozicijo. S hvaležnostjo rastemo tudi v skromnosti, saj bolj kot se zavedamo, kaj vse nam je dano, manj pogrešamo tisto, česar nimamo (in najbrž tudi ne potrebujemo).
Ali se v občutek hvaležnosti lahko prisilimo ali je to dar?
Pri neki pridigi v naši cerkvi je duhovnik pred časom rekel, da je hvaležnost dar Svetega Duha. Prepričana sem, da lahko na hvaležnost gledamo kot na veliko milost, saj z njo veliko pridobimo.
A vendar se da v hvaležnosti povsem konkretno tudi “strenirati”. Začnemo lahko kar pri osnovah, kot so pitna voda, ki nam priteče iz pipe, ali to, da se zjutraj v svoji postelji zdravi zbudimo v nov dan, poln novih priložnosti za to, da naredimo nekaj dobrega. Pravijo, da več stvari kot se trudimo ozavestiti v hvaležnosti, vedno več se nam jih pokaže. Drža hvaležnosti je most, ki nas pripelje bližje Bogu, bližje ljudem in nazadnje tudi bližje občutku miru, ki si ga v sebi vsi želimo.
Preberite še:
Kaj me je na poti v Compostelo naučil obisk supermarketa
Preberite še:
Michael Bublé po sinovi zmagi nad rakom: “Hvaležen sem za milost in vero”
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
