Aleteia

Zakaj je tako pomembno, da odpustimo svojim staršem

MOTHER AND DAUGHTER
SHUTTERSTOCK
Deli

Ne glede na to, kakšno je bilo naše otroštvo, ima vsak od nas kakšna nerazrešena čustva in zamere do staršev

Ljudje prihajamo iz zelo različnih družin in imamo iz otroštva zelo različne izkušnje. Nekatere so prijetne, druge boleče. Nekateri so se morali kot otroci soočati s težkimi travmami in ranami. Spet drugi so imeli to srečo, da so odraščali v relativno ljubečem, razumevajočem okolju.

Ravnali so tako, kot so v danem trenutku najbolje znali

Tudi če so bili starši zelo dobri in so se zares trudili, niso mogli v vsaki situaciji odgovoriti na vse naše čustvene potrebe. Zavedati pa se moramo, da so starši – naj so ravnali prav ali ne – v danem trenutku ravnali tako, kot so takrat najbolje znali.

Čeprav je bilo njihovo ravnanje morda neustrezno ali nam je škodovalo, poskusimo nanje pogledati s stališča, da so (bili) tudi starši samo ljudje, ki včasih preprosto niso znali ravnati tako, kot bi bilo prav.

Preteklosti ne moremo spremeniti, svoje gledišče lahko

Če glede katerega dogodka čutimo še posebej močno bolečino v zvezi z našimi starši, da so nam naredili krivico ali da niso ravnali prav, skušajmo ozavestiti naslednje: v preteklost se ne moremo vrniti, zato nikoli ne bomo mogli spremeniti tega dogodka ali upati, da bi se razpletlo drugače, kot se je. Na preteklost v tem smislu nimamo vpliva.

Tisto, na kar lahko vplivamo, je naše čutenje v zvezi z dogodki, čutenje pa pogojuje tudi naše odzive. Če lahko na nek boleč dogodek iz preteklosti poskušamo gledati z odpuščanjem, se zavemo šibkosti osebe, ki nas je prizadela, s tem pa dogodku in posledično naši bolečini odvzamemo moč.

S spreminjanjem gledišča tako preusmerimo moč v tako smer, da sami nismo več žrtev (dogodka, zamere, bolečine), ampak dobimo moč, da vplivamo na svoje gledanje, čutenje in doživljanje dogodka.

Ko se to zgodi, preteklost ne predstavlja več večne grožnje, kdaj se bo spet dvignila nad nas, ampak dobimo tudi sami v roke krmilo, da usmerjamo svoje življenje v smer, ki je svetlejša, lepša in bolj zdrava.

Shutterstock

Zamera, jeza in grenkoba škodujejo zdravju

Problem zamer, ki jih gojimo, je med drugim ta, da nam dolgoročno gledano zagotovo škodujejo, uničujejo naše zdravje in zastrupljajo naše odnose. Po vsej verjetnosti v primeru zamer do staršev z njimi verjetno nimamo najboljšega odnosa. Jeza, zamere, morda celo sovražna čustva nam zastrupljajo tudi vse druge odnose, ki jih skušamo zgraditi.

Kopičenje zamer v sebi pa lahko pripelje tudi do tega, da telesno zbolimo, kar nam ponavadi da jasen znak, da je nekaj treba spremeniti in da je telesna bolezen morda le manifestacija nečesa, kar bi morali razrešiti na globlji, čustveni ali duhovni ravni.

Prekinimo začarani krog

Ne le, da smo odpuščanje staršem dolžni sami sebi, s tem dajemo pomembno dediščino tudi svojim otrokom, vnukom … Škoda je, da bi tudi naši otroci in vnuki trpeli zaradi starih nerazrešenih družinskih travm in čustev. Včasih s tem, ko sami postanemo starši, ugotovimo, da ponavljamo nekatere stare vzorce, ki so nas tako motili pri naših starših.

Kadar se v družini namreč zamere vlečejo leta, desetletja, s tem vplivajo tudi na prihodnje generacije – te pa s samimi dogodki izpred mnogih let verjetno nimajo nobene dejanske zveze. Pogrevanje starih zamer ne pozdravi ran, temveč jih še bolj poglobi. Le sočutje in odpuščanje lahko osvetlita tiste stvari, ki jih težko razumemo ali razložimo.

Odpustiti tudi zakončevim staršem

Ko govorimo o odpuščanju staršem, se moramo spomniti tudi na zakončeve starše. Kot vsaki starši imajo tudi oni verjetno dobre in slabe lastnosti, zgodovino pravilnih in manj dobrih odločitev. Ne glede na to, kako smo s taščo in tastom različni, je prav, da tudi nanje skušamo gledati blagohotno in z odpuščanjem.

Gotovo niso vedno ravnali prav, a ne nazadnje je tudi s pomočjo njihove vzgoje naš zakonec odrasel v moža oziroma ženo, v katerega oziroma katero smo se zaljubili.

 

Tags:
odnosi
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.