Nuria Chinchilla, po izobrazbi pravnica in ekonomistka, doktorirala pa je iz menedžmenta, je redna profesorica na katedri za management in direktorica mednarodnega centra za delo in družino na poslovni šoli IESE v Navarri v Španiji, ki sodi med najboljše poslovne šole na svetu. Kot edina ženska je bila uvrščena med 10 najboljših menedžerjev v Španiji.
Je iskana predavateljica in svetovalka v Evropi, ZDA in Afriki, v Slovenijo pa je prišla kot gostja simpozija Družina, svetel in vesel dom, ki ga je organizirala Fundacija Sursum.
V svojih nastopih in knjigah poudarja, da služba in družina nista sovražnici, ampak prijateljici. Tudi za Aleteio je spregovorila o usklajevanju profesionalnega in družinskega življenja.
Vaša knjiga nosi naslov Gospodarji svoje usode. Danes zlasti mladi ne vedo, kaj je njihova usoda, kaj želijo početi, kateri so njihovi cilji. Če pa ne vemo, kaj želimo, bomo verjetno težko upravljali svoje življenje.
Prvi korak, da bi lahko upravljali, gospodarili s svojim življenjem, da se ne bi le odzivali na to, kar nam pride nasproti, je odkriti svoje lastno, edinstveno poslanstvo, saj nikoli niti dve osebi nista enaki. Moramo se dobro poznati. Kdo sem? Katere so moje kompetence? Kaj je moj potencial, moje vrednote?
Poslanstvo pomeni, zakaj smo bili poslani na ta svet. Ko enkrat odkrijemo namen, zakaj smo tukaj, lahko to začnemo udejanjati in razvijati na poklicni, osebni, družbeni ravni. Naš čas je omejen. A če poznamo svoje poslanstvo, vemo, kdaj stvarem reči da in kdaj ne.
Preberite še:
Dame iz medijev, ki svoje poslanstvo jemljejo zelo zares
Vsak svoje življenje začenja na različnih točkah – glede na okolje, socialni, finančni status, talente, sredstva, možnosti. Kako si postaviti realne cilje?
Biti realist najprej pomeni, da dobro poznamo sebe in svojo realnost, vključno z omejitvami. Danes je moderno reči: “Sanjaj in boš dosegel. Misli pozitivno in boš dosegel.” No, sanjaj, a bodi tudi realist. Seveda računamo tudi na pomoč od zgoraj, a delajmo, kot da je ne bi bilo. Treba je biti realist.
V družbi uspeh pomeni dobra služba in zaslužek, družina, hiša, avto … Uspeh se meri v številkah, ki jih ustvarimo. A življenje se lahko zavrti tako, da tega nikakor ne dosežemo. Huda bolezen, poškodba, ranjeni odnosi lahko to preprečijo. Kako meriti uspeh?
Danes imamo še vedno zelo kvantificirano vizijo uspeha. Uspešni smo, če smo olimpijci. To je zelo moško dojemanje. Če pa na uspeh pogledamo bolj z ženskimi očmi, je uspeh predvsem veselje in notranji mir, ne pa kratkoročna učinkovitost.
Treba je razumeti, da je naš napredek odvisen od tega, koliko ljubiš v vsaki odločitvi, koliko si zmožen integrirati srce in razum.
Preberite še:
Skrivnost uspeha najbogatejšega Singapurca
Včasih se ustavimo, ker nas doleti na primer bolezen. A tudi bolezen lahko darujemo, tudi ko smo v nemočni, lahko molimo. Kristjani imamo srečo, da lahko tudi trpljenje osmislimo.
Vsak trenutek ima svoj čar. Osupniti moramo nad lepoto vsakega trenutka. Tudi ko je najhuje. Za tem je namreč vedno nek višji smisel.
In druga beseda iz naslova vaše knjige, ki nagovarja, je gospodarji. Vemo, da vsega ne obvladamo, ni vse v naših rokah. Kaj torej pomeni biti gospodar?
Gospodar ne pomeni lastnik. Je tisti, ki upravlja. Gre za svobodo. Bog nam noče vzeti svobode. Torej moramo biti gospodarji svoje usode – ali izkoristimo priložnosti ali pa jih izgubimo.
Izboljševati moramo svoje kompetence in odnose z drugimi. Tako delamo svoje življenje bogatejše.
Pravijo, da je imeti čas ali ne imeti časa stvar prioritet. Drži?
Drži. Skoraj vedno počnemo, kar želimo. Za tisto, kar res hočemo početi, vedno najdemo čas.
Treba pa je znati tudi reči ne. Stvari, ki so nam res pomembne – zakonec, otroci, dnevna molitev … – moramo zakoličiti v urniku ali pa nas druge stvari povozijo. Znati reči ne je zelo pomembno.
Preberite še:
Biti mama v poslovnem svetu je pravzaprav prednost. Zakaj?
Zakaj ne znamo reči ne?
Imamo različne tipe: Nekateri so narcisi – vedno želijo biti povsod, drugi bolj kot da si želijo biti oboževani, želijo biti ljubljeni. To je bolj ženski tip. Ves dan zato želijo spoznavati, se učiti, zadovoljevati svojo radovednost. Tretji tip pa želi nadzirati vse do najmanjše podrobnosti.
Treba je znati prerezati, reči ne vsemu, kar nas ne vodi do našega cilja.
Samopodoba je zelo odvisna od tega, kateri so moji motivi v življenju. Vsako jutro vstanete iz zunanjega motiva – da vas priznajo in plačajo (taka oseba je zelo odvisna od okolice, je kot marioneta okolice); iz notranjega vzgiba – ker ti je všeč, kar delaš in se učiš; ali iz transcendentnega vzgiba – da storiš nekaj dobrega za druge, da služiš. Ta oseba je mnogo bolj zrela v vseh pogledih. Je bolj realna. Ni zaprta sama vase in ni odvisna od okolice.
Vaše raziskave kažejo, da težava danes niso neustrezni urniki službe in šole, ampak kako mi te urnike usklajujemo oziroma jih ne znamo usklajevati. Toda tudi tu je težava verjetno ta, da nimamo postavljenih prioritet.
Če smo proaktivni, lahko v službi prosimo za fleksibilen urnik ali urnike uskladimo z možem, babico, sosedo … Veliko možnosti je, kako se spopademo z realnostjo, ki morda ni lahka. Znajti se je treba in biti fleksibilen. Vprašanje je le, kako na to gledamo. Lahko na usklajevanje službe in družine gledam kot na nekaj, kar je nemogoče, ali pa rečeš: Bomo že!
Mnogi pravijo: “Nimam časa, da bi imel otroke.” Napaka! Otroci morajo priti čim prej. Če začnemo govoriti: ko bo primernejši trenutek, ko bom imel boljšo službo, večjo hišo, se to nikoli ne bo zgodilo. Kolikor več prejemaš v materialnem smislu, več bodo od tebe zahtevali v službi, ker bodo videli, da zmoreš. Torej za otroka nikoli ne bo časa.
Vsako delo se “razširi” toliko, da zavzame ves čas, ki ga imamo na razpolago. Za neko malenkost lahko porabimo vse jutro, lahko pa to opravimo v 10 minutah. Enako je z otrokom. Če otroka postaviš v središče, se vse drugo prerazporedi. Lahko pa zanj nikoli ni časa.
Preberite še:
Še en pogumen slovenski gostinec, ki je na prvo mesto postavil zaposlene in družino
Starši bi že preživeli več časa z otroki, a služba pogosto ne dopušča, saj se delovniki podaljšujejo. Starši pa si zaradi strahu pred izgubo službe ne upajo izposlovati boljših, bolj fleksibilnih delovnih pogojev. Kaj storiti?
Žalostno je, če šef ne razume, da je veliko bolje, da gredo zaposleni domov ob primernih urah in so zadovoljni, kot pa da ostajajo v pisarni in so nemotivirani. To kulturo bi bilo treba spremeniti in ne nadzorovati prisotnosti na delu, ampak opravljeno delo, dosežene cilje.
Matere to dokazujejo: Po rojstvu večkrat ostanejo doma in delajo od doma. Kažejo, da je mogoče. Prav matere velikokrat spodbudijo spremembe v podjetju.
Toda z vidika menedžerjev je vedno boljše najeti mlade, samske, zagnane ljudi, ki se želijo dokazati in imajo veliko časa.
Ne, ker če delamo na tak način, zaposleni izgorijo. Ne morejo dolgo biti ustvarjalni in predani podjetju. Znano je, da je mama najboljša, najbolj ustvarjalna in najbolj predana delavka.
Vedno obstajajo ljudje, ki so osredotočeni na kariero. A to je tek na kratke proge. Taki izgorijo. Ekipe izgorijo. Veliko bolje je imeti bolj dolgoročno vizijo. Ljudje, ki poleg službe v življenju nimajo ničesar, pogosto zbolijo. Če gledamo le številke, se morda to kratkoročno zdi bolje, a ni vzdržno.
Od “pravih katoliških” staršev se kar nekako pričakuje veliko otrok. Če je “samo” eden ali dva, okolica včasih pritiska, zakaj jih ni več. Je poslanstvo vsake ženske biti mama in imeti čim več otrok?
Za ženske velja enako kot za moške. Bog nam je prepustil svet, da bi ga gradili in posvečevali. Mož in žena sta ustvarjena, da se združita in sta rodovitna, da se odpreta življenju. Treba pa je biti odgovoren, kot pravi papež. Nekateri ne morejo vzgojiti dveh ali treh otrok, drugi pa jih lahko 23. Treba je moliti za to, da odkrijemo svoje poslanstvo.
Preberite še:
Kako (p)ostaneš dober mož in oče v sodobnem svetu?
Preberite še:
“Če je nesrečna mama, so vedno nesrečni tudi njen mož in otroci”
Preberite še:
Možje, to so stvari, ki jih vaša žena počne vsak dan
Preberite še:
Kaj vse vsak dan postori vaš mož, pa morda niti niste opazile
