Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

O čem razmišljajo otroci z neozdravljivo boleznijo?

PALLIATIVE
zEdward_Indy - Shutterstock
Deli

Razumejo, kaj se dogaja? Razmišljajo o smrti? Kako doživljajo trpljenje neozdravljivo bolni, mlajši od 16 let?

Otrok, ki zboli za hudo boleznijo, gre običajno skozi več stopenj, preden se zave svojega stanja. Dojemanje smrti se spreminja glede na stopnjo, glede na zunanje okoliščine in glede na otrokovo telesno, umsko, čustveno in socialno stanje.

V takšnih okoliščinah je zelo pomembno, da so otroci in najstniki z neozdravljivo boleznijo obkroženi z ljubečo navzočnostjo družine in zdravstvenega osebja.

Ozračje globoke ljubezni in jasnega pogleda, ki ga verujočim daje vera, je najboljša osnova za preživljanje težkih in bolečih trenutkov za vse prizadete.

V zgodnjem otroštvu

Otroci v zgodnjem otroštvu ne morejo razumeti pojma bolezni in se odzivajo predvsem na bolečino in slabo telesno počutje, ki ga povzročata bolezen in zdravljenje, pa tudi ločitev od mame.

Otrok se odzove na prisiljeno ločitev od matere v času hospitalizacije in na navzočnost tujih ljudi v svoji bližini. Od rojstva pa do leta in pol starosti (predgovorno obdobje) otrok nima občutka za čas, ki bi mu omogočal, da bi dojemal smrt, ki jo živi kot ločitev.

Od 18 mesecev do pet let

V tem obdobju je čas vezan na določene dogodke. Otrok začne razločevati med včeraj, danes in jutri, vendar še ne razume pojma prihodnosti. Smrt povezuje s sanjami, nepremičnostjo in odsotnostjo. Življenje in smrt sta tesno povezana z navzočnostjo in odsotnostjo in smrt kot odsotnost je povezana z možnostjo vrnitve.

CHILD,PATIENT,SICK
Shutterstock

Od pet do 10 let

V obdobju šolanja otroci najpogosteje postanejo radovedni v zvezi s smrtjo, vero, medosebnimi odnosi, umetnostjo …

Na tej stopnji umskega razvoja so otroci kot znanstveniki. Zanima jih opazovanje konkretnih pojavov in mehanizmov, kako stvari delujejo in po kakšnih zakonitostih.

Bolnemu otroku hospitalizacija ne pomeni le ločitve od staršev, ampak tudi od prijateljev in šole, zaradi česar izgubi občutek varnosti in se čuti vse bolj ogroženega.

V tem obdobju je najpogostejši strah pred pohabo. Otroci se bojijo, da bo njihovo telo poškodovano ali za vedno uničeno bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi zdravljenja. Hkrati se v otroku izoblikuje, kar na splošno imenujemo pojem smrti.

V najstniški dobi

V najstniški dobi delovanje uma postane urejeno in logično. Otroci v tem obdobju bolezen doživljajo z grenkobo ali jezo, ki ju povzroča s tem povezana osamitev in omejitev njihovega osebnega razvoja. Vse večji je strah, da bodo izgubili nadzor nad telesnimi funkcijami, in sram, da so drugačni od drugih otrok iste starosti.

Pri teh letih otroci razumejo, da smrt predstavlja konec življenja. Univerzalni značaj smrti kot procesa, ki zadene prav vsakega, tudi otroke, je nekaj, kar otrok najtežje sprejme. Do tega trenutka je smrt povezana s starostjo ali nasiljem.

Najstniki vseeno pogosto živijo po predpostavki, da so nesmrtni in da je malo verjetnosti, da bi lahko umrli. Velikokrat fantazirajo o vsemogočnosti, se branijo pred grožnjo smrti in jo včasih celo izzivajo s plaščem nesmrtnosti, ki so ga ohranili še iz zgodnjega otroštva. Posledica tega je, da najstniki z neozdravljivo boleznijo smrt preprosto zanikajo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.