Aleteia

Se duhovnik sme zaljubiti?

KSIĄDZ
Shutterstock
Deli

Če se že ne moremo sami odločiti, kdo in kdaj nam bo všeč, pa imamo vso svobodo glede tega, kaj bomo storili v zvezi s tem

Mene pa zanima, ali duhovniku tudi lahko postane všeč kakšna ženska ali dekle. Se duhovnik lahko zaljubi? Oziroma ali mu je dovoljeno, da se zaljubi? Kako je s tem, če je pa obljubil, da bo spoštoval celibat?

Jani

Dragi Jani!

Kot si verjetno lahko predstavljaš, maš­niško posvečenje iz duhovnika ne naredi človeka brez čustev. Tako kot je čutil in doživljal prej, čuti in doživlja tudi potem. Kar se tega tiče, ostane duhovnik normalen človek. Obljuba celibata od duhovnika ne zahteva, da preneha biti čuteč moški – le v tem primeru bi namreč lahko dosegel, da se ne bo zaljubil.

Da duhovnik ostane čuteč in občutljiv, je po svoje celo zaželeno, saj se ravno od njega pričakuje, da ima še posebej razvito sočutje, s pomočjo katerega lahko (so)čuti z ljudmi okrog sebe. Še posebej naj bi bil duhovnik sposoben sočustvovati s tistimi, ki pri njem poiščejo pomoč v takšni ali drugačni stiski. Človek, ki bi se iz takšnih ali drugačnih razlogov zapiral pred določenimi čustvi, bi prej ali slej postal neobčutljiv tudi za vse drugo ali vsaj za velik del čustev. In kot rečeno, če si kdo tega ne more privoščiti, je to ravno duhovnik.

Poleg tega izkušnja jasno kaže, da pri zaljubljenosti človek ne izbira in odloča, kdaj, kje in v koga se bo zaljubil. Ne izbiramo sami, kdo nam bo všeč in kdo nam ne bo, kdo nam bo simpatičen in kdo odbijajoč. Zaljubljenost se nam na neki način zgodi – mi smo pri tem pasivni, nedejavni. Tako kot se zdi normalno, da človek, ki želi odgovoriti na Jezusov klic v duhovništvo, do Jezusa čuti ljubezen ali vsaj naklonjenost, je normalno tudi, da lahko podobno doživlja tudi ob kom drugem.

Iz napisanega verjetno dovolj jasno sledi, da se duhovnik torej lahko zaljubi oziroma da mu ni in mu ne more biti prepovedano, da se zaljubi oziroma da mu nekdo postane všeč. Ne glede na to pa bi bilo zelo narobe, če bi iz tega izpeljali, da je duhovnik ob tem popolnoma brez svobode in odgovornosti.

Tudi tukaj je duhovnik človek kot vsak drug: če se že ne moremo sami odločiti, kdo in kdaj nam bo všeč, pa imamo vso svobodo glede tega, kaj bomo storili v zvezi s tem. Če povem v prispodobi: ne moremo izbirati, kdaj in kam bo udarila strela in zanetila ogenj, smo pa svobodni in odgovorni glede tega, kaj bomo storili s tem ognjem.

S svojimi nadaljnjimi dejanji ga namreč lahko vzdržujemo ali celo povečujemo, lahko pa ocenimo, da ogenj na tem mestu v tem trenutku ni primeren, in bodisi pustimo, da sam ugasne, bodisi aktivno pristopimo h gašenju. In čeprav se mora duhovnik kot vsak človek vedno ravnati po svoji vesti, mu spomin na obljubo celibata lahko pri tej izbiri močno pomaga.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 42, v rubriki Mladi val.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.