Aleteia

Dejstva in predlogi, ki jih moramo poznati, da bi otroke obranili pred spolno zlorabo

WYKORZYSTANIE SEKSUALNE DZIECI
Shutterstock
Deli

Kako se odzvati, da bi otroku pomagali?

Definicij spolnega zlorabljanja otrok, ki so bolj ali manj natančne, je veliko. Svetovna zdravstvena organizacija določa, da “imamo s spolnim zlorabljanjem opraviti, ko se spolna dejavnost zgodi med otrokom in odraslim ali med dvema otrokoma, če so te osebe glede na starost ali stopnjo razvoja v odnosu skrbi, odvisnosti ali oblasti. Cilj takih dejanj je zadovoljitev potreb druge osebe.”

Spolno zlorabljanje ni le spolni stik, neželeno dotikanje intimnih predelov ali siljenje v dejanja, ki so povezana s spolnostjo, ampak tudi oblike brez dotika: besedno zlorabljanje, ekshibicionizem ali nagovarjanje k spolnim dejanjem prek spleta.

Obseg problema

Policijske in sodne statistike bodo, tudi če so vodene zelo sistematično, vedno nezadostne: obravnavajo samo prijavljene primere. Kako lahko torej sploh ugotovimo, kako obsežen je ta problem? V Sloveniji je zlorabljen vsak peti otrok.

Pred nekaj leti je Fundacija Dajmo otrokom moč (Fundacja Dajemy Dzieciom Siłę) vprašala poljske najstnike med 11. in 17. letom, ali so jih do šestnajstega leta njihovega življenja odrasli ali vrstniki spolno zlorabili.

Vprašani so bili o vseh konkretnih oblikah zlorabe, ki smo jih že omenili. Izkazalo se je, da je 12,4 odstotka mladoletnih doživelo vsaj eno (neredko več, pogosto celo vse) oblike zlorabe. Večinoma je šlo za zlorabo brez fizičnega stika (8,9 odstotka), o zlorabah v fizični obliki pa je govorilo kar 6,4 odstotka mladih.

In povzročitelji?

Najpogosteje so povzročitelji moškega spola. Statistika policije govori samo o dveh odstotkih povzročiteljic. Največ spolnih zlorab se žal zgodi v široko razumljenem družinskem okolju. Leta 2014 je 15 odstotkov najstnikov povedalo, da poznajo vsaj enega vrstnika, ki se doma srečuje s spolnim zlorabljanjem (dotiki, besedno zlorabljanje ali ogledovanje pornografije s staršem).

Dobro je vedeti, da je v istem letu samo 4,2 odstotka odraslih odgovorilo, da poznajo družine, v katerih se dogaja spolno zlorabljanje otroka. Največ otrok se torej zaupa vrstnikom.

Večinoma so povzročitelji osebe, ki jih otroci poznajo. Ni okolja, ki se ga problem ne bi dotikal. Slišimo o učiteljih, trenerjih in celo o duhovnikih.

PRZEMOC WOBEC DZIECKA
Shutterstock

Kako pa je s tem med duhovniki?

Kakšen pa je obseg pedofilije med duhovniki? V ameriških raziskavah, ki so jih izvedli po izbruhu krize leta 2002, so ugotovili, da so med letoma 1950 in 2002 otroke zlorabljali štirje odstotki ameriških duhovnikov. Trenutno – potem, ko se je Cerkev začela s težavo spopadati – je med ameriškimi duhovniki en odstotek pedofilov. Odstotek ni velik, a hkrati mnogo prevelik.

Kakšni so motivi pedofila?

V grobem delimo pedofile na preferenčne (take, ki jih otroci spolno privlačijo in jih odrasli ne) in situacijske. Najpogosteje slišimo o prvi vrsti povzročiteljev.

Lahko iščejo mesta in načine za srečevanje z otroki ter se posebej trudijo, da z njimi ali njihovimi družinami vzpostavijo stike in odnose, ki jim bodo omogočili spolno zlorabljanje. Občasno so to ljudje, ki se zdijo odlični vzgojitelji, ki se otrokom posvečajo in si zanje vzamejo čas. Ta skupina povzročiteljev, ki je sicer manj številčna, ima največ žrtev.

Situacijski povzročitelj sfere svojih spolnih preferenc ne omejuje na otroke. Lahko ima partnerko ali partnerja. Zloraba otroka se zgodi zaradi določenih okoliščin: slabega nadzora lastnega obnašanja, dostopa in možnosti. Otrok je v tem primeru lahko samo nadomestilo. Povzročitelji te vrste imajo navadno manj žrtev, a vseeno lahko več kot le eno.

Ali se s terapijo lahko pomaga povzročiteljem?

Kakšna je učinkovitost terapije? Ameriške raziskave govorijo o tem, da se 12,7 odstotka pedofilov, ki so prešli terapijo, vrne k zlorabljanju otrok. Pomoč je torej uspešna, a je 12,7 odstotka vseeno prevelik delež, da bi tvegali in otroke izpostavljali nenadzorovanemu stiku s tako osebo.

Ne gre le za pravne omejitve ob zaposlitvi. Gre lahko tudi za člana družine, ki se mu ne sme nikoli več dovoliti, da bi bil sam z otroki. Tudi če gre že za otroke iz naslednjega rodu.

WYKORZYSTYWANIE DZIECI
Shutterstock

Kaj naj me skrbi?

Prva situacija, ki je ne smemo prezreti, je, ko otrok pokaže, da nekdo ne spoštuje njegovih meja, pa naj bodo to psihične (na primer preveč intimna vprašanja) ali fizične. Takrat je pomembno, da otroku ne rečemo “pretiravaš”, ampak ga je treba spodbuditi, da brani svoje meje. Občasno mu je treba povedati, kako naj to naredi. Preizkušanje mej otroka in njegove nagnjenosti do zaupljivosti do odraslih oseb je večkrat prvi korak k zlorabi.

Naslednja etapa je svojevrstna “osvojitev” otroka: z njim odrasla oseba poskuša preživeti kar največ časa, poslužuje se tudi virtualnega načina komunikacije, mu kupuje nevsakdanja darila. Vse to, čeprav se opravičuje s skrbjo za otroka in razvojem njegovega “talenta”, moramo razbrati kot alarm.

Gotovo moramo biti pozorni tudi na ljudi, za katere se zdi, da ne poznajo meja, ki otrokom dovolijo, da se jih dotikajo (npr. dovolijo, da otroci v njihovih žepih iščejo bonbone) in se jih sami neprestano dotikajo (jemanje v naročje, objemanje, božanje). Gre za zaskrbljujoč signal, ki ga ne smemo prezreti.

Kako pomagati otroku?

Spolno zlorabljanje v otroštvu človeka zaznamuje za vse življenje. Kar pa ne pomeni, da mora biti njegovo življenje uničeno. Če se dobro odzovemo, ne ostane odprta rana, ampak zaceljena brazgotina.

Kako se odzvati, da bi otroku pomagali?

Najprej: verjeti.

Drugič: jasno se postaviti na njegovo stran.

Tretjič: prijaviti. Med drugim je prijava spolne zlorabe otroka tudi pravna obveznost.

Četrtič: morda bo potrebna pomoč psihologa (v veliki meri je to odvisno od oblike zlorabljanja in odnosa med otrokom in povzročiteljem). Občasno bo tako pomoč potrebovala vsa družina. Spolna zloraba otroka je nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi. Kako uničujoče bodo posledice, pa je v veliki meri odvisno od našega odziva.

 

Statistični podatki za Poljsko so vzeti iz poročila Dzieci się liczą, ki ga je leta 2017 pripravila fundacija Dajemy Dzieciom Siłę. Raziskave med ameriškimi duhovniki je izvedel The John Jay College of Criminal Justice (Karen Terry, 2002). Podatek o ponavljanju spolnih zlorab pri pedofilih, ki so prešli terapijo, je vzet iz metaanalize Hanson i Bussiere iz leta 1998.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik. 

Tags:
otroci
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.