Ko sem odraščala, je bila prednostna naloga mojih staršev, da so nas otroke naučili lepega vedenja. Že od malih nog smo se učili govoriti da, gospa; da, gospod; prosim; oprostite in ne, hvala. Vsak odrasel je bil za nas gospa ali gospod ne glede na to, s kakšnim imenom se nam je predstavil.
Videla sem, da so bili moji starši zelo ponosni na to, da so nam drugi rekli, da smo otroci lepo vzgojeni. Zelo so si prizadevali, da bi nas naučili olike – pa ne le do tujcev, temveč do vsakogar, tudi do njiju in drug do drugega.
Preberite še:
Naglas si ne upam izreči, na Facebook pa lahko napišem?
Starejša sem, bolj spoznavam, da olika in lepo vedenje nista umetna družbena tvorba, ki bi zastirala pristnost; lepo vedenje je pravzaprav način, da ljudem izkažemo sočutje. Če otroke učimo lepega vedenja, jih učimo, da so tudi sočutni do soljudi.
Družbeno lepilo
V reviji The Atlantic so zapisali: lepo vedenje na podlagi sočutja je “družbeno lepilo, ki povezuje ljudi in ustvarja skladne odnose”.
Številna mnenja obstajajo, kaj pomeni biti vljuden. Najstarejše, ki ga je skoval britanski filozof lord Shaftesbury v začetku 18. stoletja, trdi, da “vljudnost lahko opredelimo kot spretno obvladovanje besed in dejanj, zaradi česar imajo drugi ljudje boljše mnenje o nas in o sebi”. Torej, vljudni smo zato, da izboljšamo svoj družbeni položaj med soljudmi.
Bolj pa mi je všeč opredelitev, ki jo ponuja lik iz filma Ljubezen iz sanj: “Lepo vedenje je način, kako ljudem pokazati, da nam je mar zanje.”
Če znamo nakazati, da razumemo, v kakšnem položaju je naš bližnji, smo gotovo boljši gostje na zabavah. Toda sočutje – ali vljudnost ali lepo vedenje – ne pomeni le začetka medosebnih odnosov, ampak jih tudi ohranja.
Preberite še:
“Na mnogih delovnih mestih morajo ženske delati po moško”
Pozabljanje
Žal sem potrebovala mnogo let, da sem spoznala to resnico. Ljudi, ki jih imamo radi, imamo pogosto za najbolj samoumevne – to je v človeški naravi. Včasih, ko nam je prijetno v družbi najbližjih prijateljev in družinskih članov, se postopoma nehamo truditi, da bi bili vljudni. Prošnje počasi izgubijo spremljajoči prosim in če nismo previdni, se lahko z leti iz prošenj spremenijo v zahteve.
Lepo vedenje ne pomeni, da ne pozabimo uporabljati določenih besed. Vljudnost pomeni, da z drugimi ravnamo tako, kot si želimo, da bi oni ravnali z nami. Vedno moramo imeti pred očmi človečnost drugega in zagotoviti, da naše sporazumevanje zaznamujeta spoštovanje in sočutje. Konec koncev je lepo vedenje tudi način za spodbujanje kreposti, še posebej krepost sočutja.
Nikoli si ne bi mislila, da so nam starši s tem, ko so nas učili lepega vedenja, pomagali rasti v kreposti, vendar je bilo tako. In ta nauk želim vsekakor posredovati tudi svojim otrokom. Morda je že malce pozno, toda nikoli ni prepozno otroke učiti lepega vedenja.
Kot pri vsaki drugi stvari je tudi pri tem najučinkovitejši način zgled. Zato je skrajni čas, da se vrnem k naukom, ki so me jih starši naučili pred desetletji, in ne pozabim na lepo vedenje. Le da mi bo tokrat jasno, da ne upoštevam zgolj nesmiselnega nabora pravil – to je način, da svoji družini, prijateljem in tujcem pokažem, kako mi je mar zanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Če se vrtim okoli same sebe, ne bom nikoli srečna. Ustvarjeni smo za druge”
Preberite še:
Šolska psihologinja, ki na izviren način blaži vedenjske izbruhe učencev
Preberite še:
Problem številka ena, s katerim se danes soočajo otroci
