Aleteia

Zakaj lahko zakonsko ljubezen primerjamo z delom rokodelca?

COUPLE HANDS
Deli

V svoji apostolski spodbudi Radost ljubezni papež Frančišek govori o enem največjih poslanstev moža in žene v zakonu: pomagati drugemu rasti

Možje in žene so v zakonu poklicani, da drug drugemu pomagajo rasti v človečnosti, da se kot moški in ženske vse bolj uresničujejo. Papež primerja ta proces s potrpežljivim delom rokodelca, ki počasi premaga vse ovire in ustvarja nekaj novega. Edina razlika je ta, da delo v zakonu ni nikoli končano.

Mož in žena, poklicana k rasti

Zakon je prostor, v katerem se zakonca uresničujeta kot mož in žena, kot oče in mati ter kot moški in ženska. Papež poudarja, da “zakona ne moremo razumeti kot nekaj dovršenega”. Prav ima, saj je zakon nedovršen, kolikor sta oba, mož in žena “nedovršena, poklicana k rasti in razvoju” (Radost ljubezni, 218). Ljubiti drugega torej pomeni pomagati mu, da se razvija in raste. Kaj pomeni pomagati mu rasti?

Papež Frančišek odgovarja, da to pomeni zakoncu pomagati, da “izoblikuje svojo osebnost”, torej da postane bolj moški oz. bolj ženska. Papež to ljubezen označi za rokodelsko delo, pri katerem drug drugega oblikujeta. To zamisel je razvil že v svoji katehezi 14. februarja 2014: “Zakon je tudi vsakdanje delo, lahko bi rekel rokodelsko delo, filigransko delo, saj je moževa naloga, da žena postane vse bolj žena, in ženina naloga, da njen mož postane vse bolj mož.”

Možje in žene so poklicani k rasti in razvoju sebe in drugega, zato je treba vstopiti v pristen zakonski odnos. Bénédicte Lucereau, zakonska svetovalka in avtorica knjige L’ABC pour les couples (Abc za pare, založba Artège), je zbrala papeževa razmišljanja o zakonskem življenju. Poudarja, da Frančišek na par in na zakon gleda kot na neko dinamiko, na ples, ki se ne sme končati, na vsakodnevno gradnjo, ki obema zakoncema odpira pot k zrelosti in ljubezni, ki ju druži. “Stoječa voda se začne kvariti in smrdeti,” pravi pregovor, ki ga navaja papež (219).

Prispodoba rokodelca

Papež obdeluje metaforo rokodelca in poudari potrpežljivost, ki je vsak dan znova potrebna za to delo. “Ljubezen deluje tako, da eden čaka na drugega in to dela s potrpežljivostjo, ki je lastna rokodelcu in smo jo podedovali od Boga (221),” piše. Tega se ne da doseči čez noč. “Ljubezen potrebuje čas, ki je na voljo, podarjen čas, ki druge stvari postavi na drugo mesto. Potrebuje čas za to, da bi se pogovorila, se brez naglice objela, da bi skupaj naredila načrte, da bi prisluhnila drug drugemu, se gledala, dala drug drugemu priznanje, da bi okrepila medsebojni odnos.” (224)

Rokodelec zna stvari tudi popraviti, jih izdelovati z veliko mero realizma. Rokodelec sestavlja, izdeluje, ustvarja na novo, in to vsem oviram navkljub. V tem smislu nas papež ves čas nagovarja, naj se ne pustimo prevarati modi trenutnega. Vabi nas, da premagamo krize, ki so del vsakega zakonskega življenja, da v njih celo vidimo priložnost, da zakon utrdimo. “Premagana kriza ne oslabi odnosa, ampak vodi k temu, da vino povezave postane boljše, se ustali in dozori.” (prim. 232)

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.