Aleteia

Župnik je padel. Poškodovan, a nič ne de. Mu bo že Bog pomagal

MAN,FIELD
Deli

Pred dnevi sem se znašel na hodniku bolnišnice. Tokrat ne na obisku, temveč na magnetni resonanci. Poškodba. Spet

Ne štejem jih več. Koleno, glava, gleženj, stopalo, prsti in še bi lahko našteval. Lahko si mislite, da sem štorast kot slon. In prav bi imeli. Sam pri sebi pa vem, da je v ozadju moje nerodnosti nekaj večjega. V sebi čutim boj, moč in divjo željo po svobodi. Vse to pride na plano pri športu, v naravi, pri iskanju meja lastnih sposobnosti. Vredno je truda in, ja, včasih tudi poškodb. Pri ležanju na postelji v varnem zavetju doma ali pri sedenju na kavču pred TV-jem se ne moreš poškodovati. Doletijo te lahko edino kakšne preležanine ali izpah čeljusti zaradi zehanja.

Za poškodbo so bili tokrat krivi buldogi. Pa ne oni na štirih tacah, temveč igra buldogi. Za tiste, ki je ne poznate, bi jo lahko opisal kot “kdo se boji črnega moža” na steroidih. Cilj igre ni samo ujeti vseh oseb, temveč jih je treba dvigniti s tal.

Želja po bojevanju, a ne v negativnem smislu

Tisti, ki me poznate – in vse moje skromne 100 plus kilograme, si lahko mislite, da pri tej igri nisem ravno lahek zalogaj. Še posebej ne za oratorijske animatorje. Na koncu igre je sledilo očitno: na drugi strani sem ostal sam. Tarča 20 animatorjev. Prav vsak izmed njih je hotel biti tisti glavni, ki bi premagal župnika. Zaženejo se prvič. Brez uspeha. Prav tako ni šlo v drugo. Sledi tretji poskus.

Skupina animatorjev se željna zmage z vso silo zažene vame, me zaustavi, takrat pa eden izmed večjih prileti s strani. Naravnost v moje koleno. Žrtev pade. Kljub mojim prej omenjenim kilogramom me kot svoj plen dvignejo in se ob slasti zmage derejo v noč. Župnik je padel. Poškodovan, a nič ne de. Saj je župnik. Mu bo že Bog pomagal.

Prepričan sem, da bi se to komu zdelo nevarno, mogoče neodgovorno. Ali pa celo nespodobno … Še posebej za župnika. A prepričan sem, da tako kot v mojem srcu v srcu vsakega fanta ali moškega žari želja po bojevanju. In da ta želja ni od hudega, temveč od Boga.

Če si fant, si prav gotovo neštetokrat slišal: “Daj se že umiri! Bodi priden. Če boš divjal, si boš kaj naredil.” Že od malih nog so nas učili, naj živimo varno, brez nevarnosti, brez tveganja. Naj bomo pridni, ubogljivi, mirni. V šoli, doma, v cerkvi … Današnji svet nas hoče prepričati, da je želja po boju, po moči in po svobodi slaba in da jo je potrebno zatreti.

Svetniki kot junaki, bojevniki

In ne, ne mislim, da bi morali biti fantje ali celo moški kot neodgovorni in pobezljani divjaki. A poglejte svetnike. Katerega bi lahko opisal kot pridnega, ubogljivega, varnega? Sv. Petra, ki si je upal nasprotovati celo Jezusu? Sv. Pavla, ki je zaradi resnice ostal brez glave? Sv. Frančiška, ki si je upal objeti gobavca? Svetega Maksimilijana Kolbeja, ki je stopil iz vrste, da bi rešil življenje drugega?

Vsi ti svetniki so bili nevarni, junaški, bojevniški. Hkrati pa so vedeli, da se lahko bojujejo samo z močjo, ki prihaja od Boga. To jih je obvarovalo, da bi se njihova želja po boju in nevarnosti razrasla v podivjanost in domišljavost.

Tako je lahko sv. Pavel na koncu svojega življenja zapisal: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil (2 Tim 4,7). Srčno upam, da bodo te besede nekoč veljale tudi za nas.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst, številka izdaje 1, letnik 2018‒2019.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Matevž Mehle
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več