Aleteia

Počutila se je slabše kot zapornik, nato pa “se je zgodil velik čudež”

NATASA SUEN
OSEBNI ARHIV
Deli

"Ne morem prehvaliti tega lepega življenja!" je nad svojimi dnevi navdušena Nataša Šuen. Zakaj?

Nataša Šuen prihaja iz Prlekije, iz Svetega Tomaža. Po poklicu je svetovalna delavka na domači osnovni šoli. Nadvse jo razveseljujejo majhne življenjske stvari, ki so drugim povsem običajne ali del samoumevne rutine. Kot na primer klepet ob sprehajanju. Zdaj to lahko počne. Pred leti pa ni mogla, ker je imela tako slabotno srce. Zdaj ima drugega, darovanega. Njena z veliko pozitivnostjo zaznamovana zgodba je doživela širok odmev. V intervjuju za Aleteio pa je pojasnila podrobnosti. Tudi nekatere, ki jih prej še ni javno razkrila.

Težave s srcem so se začele, ko ste bili stari 16 let. Pri drugih so bolj nedolžne, pri vas pa …
… so bile na začetku tudi nedolžne. Pozneje so narasle. Najprej je šlo za komaj slišen šum, zato sem imela pravzaprav srečo, da ga je zdravnica na sistematskem pregledu sploh zaznala. Prvi mesec nisem imela še nobenih težav, nato pa so se zelo počasi začele stopnjevati.

Koliko časa ste še živeli “normalno”?
V drugem letniku srednje šole sem v šoli tekla po stopnicah. Na vrhu sem se kar onesvestila. Ob tisti prelomnici sem se zavedla, da je stvar resna. Odpeljali so me v bolnišnico. Od tedaj naprej sem imela opravičilo za športno vzgojo. To je bilo vse, kar zadeva omejitve. Sama sem po občutku vedela, kaj lahko in česa ne smem. Čisto po domače: srce ni moglo dobro črpati krvi.

Zmogla sem prehoditi le razdalje do 50 metrov, hoja po stopnicah je bila že podvig, ki so ga spremljale hude bolečine v prsih. Hoditi in se ob tem še pogovarjati so bile le sanje.

Kako se je stanje stopnjevalo?
Na fakulteti sem imela tako močne aritmije, da sem bila življenjsko ogrožena. Zato so mi vstavili defibrilator in spodbujevalnik. Na 33. rojstni dan oziroma tri tedne prej leta 2016 pa sem dobila novo srce. To je bilo darilo za moje drugo rojstvo.

Na novo srce sem v bolnišnici čakala 123 dni. Ti dnevi so bili dolgi, tam si, a imaš stike omejene, izhodov pa nimaš. Za poseg je treba biti zdrav, v nasprotnem primeru presaditev organa odpade. Pravila so jasna in stroga. Upaš, da boš do takrat zdržal. Da bo zdržalo tvoje srce, saj v Sloveniji še vedno velja, da je več tistih, ki zdrave organe odnesejo s seboj pod ciprese, kot jim dovolijo živeti v telesu nekoga drugega.

Na koga ste se lahko med čakanjem v ljubljanski bolnišnici najbolj oprli?
Na ljudi, ki so bili v podobnem položaju. V tistem času nas je bilo na urgentni listi za presaditev srca sedem. Družili smo se vsak dan, vsako jutro in večer smo se dobili na hodniku. Pogovorili smo se o vsem, kar se nam je zgodilo pomembnega. Drug drugega smo bodrili. Spomnim se gospoda Francija, ki je bil vedno žalosten.

Poskušali smo ga spraviti v boljšo voljo. Podobno kot vse, ki smo kdaj imeli tudi slabše dneve. Spomnim se, da sem se nekega dne počutila res slabo. Neki drug gospod je prišel do mene in dejal: “Nataša, kaj se je zgodilo? Ves dan te ni iz sobe.” Bilo mi je slabo, niti premakniti se nisem mogla. Druge je skrbelo zame. “Takoj, ko se bom počutila malo bolje, se vam pridružim,” sem odvrnila. Takrat res vidiš, kdo je tvoj prijatelj.

NATASA SUEN
OSEBNI ARHIV

Kako ste prenašali to stiskajočo negotovost, povezano z vašim stanjem in neznanim datumom “prihoda” srca?
Dejali smo, da je še zapornikom boljše kot nam. Oni vsaj vedo, koliko kazni morajo še odsedeti. Mi pa nismo vedeli, ali bo srce na voljo jutri, čez en teden, mesec, leto … Spoznala sem moškega, ki je v kliničnem centru ležal devet mesecev, nato pa dobil novo srce. On je bil moja motivacija.

Kako se je vaše telo odzvalo na presaditev?
Tega verjetno javno nisem povedala še nikomur. Pri meni se je zgodil velik čudež. Moje novo srce je, potem ko so zašili vse žile, začelo biti spontano. Uporaba defibrilatorja ni bila potrebna, kar se zgodi zelo redko.

Kaj vse lahko počnete, v fizičnem smislu, dve leti po posegu?
Skoraj vse. Paziti moram na tiste športe, kjer bi lahko obremenila prsnico. To bi na primer lahko povzročil padec s kolesom. Zame so nevarne tudi bakterije. Prej nisem mogla hoditi in se pogovarjati hkrati. Zdaj lahko hodim ne le normalno, ampak tudi hitreje, vmes pa še klepetam. To je zame čisti čudež. Popolnoma drugo življenje. Ne morem prehvaliti tega lepega življenja!

Tudi zaradi tega ste mi za pozdrav v elektronski pošti napisali: “Izkoristite vsako sekundo dneva”, kajne?
Točno tako! Včasih imam celo kakšno težavo, ker povsem drugače gledam na stvari kot drugi. Vsaka šola je za nekaj dobra. Prav hvaležna sem, da sem dala skozi vse to. Če ne bi, nikoli na življenje ne bi gledala s take plati. Dejansko mi je podarjena vsaka sekunda.

Res pa je, da sem po večjih službenih naporih precej utrujena. A ni tako hudo. Polovično sem invalidsko upokojena, polovično pa delam na OŠ Sveti Tomaž.

NATASA SUEN
OSEBNI ARHIV

Kako pa se odzivajo otroci, ko slišijo vašo zgodbo?
Otroci lažje prenašajo viruse. Zato imam v šoli pogosto zaščitno masko. Učenci so se na to navadili in me sprejeli. Z njimi nimam težav. Morda včasih bolj s kakim odraslim.

Se počutite kot nekdo, ki lahko opogumlja druge, ki so se znašli v podobnem položaju kot vi?
Da. Precej hodim naokrog po naših koncih in razlagam svojo zgodbo. Darovanje organov je tema, o kateri se ne govori. Iz tega razloga me je bolela glava, ko sem bila sama v tem.

Premalo ljudi je ozaveščenih o tem in seveda premalo darovalcev. Ljudem bi rada spremenila pogled, da bi se jih več odločilo za darovanje. Pred kratkim je neki gospod trdil, da njegova kartica za darovalca izpred dveh desetletij še vedno velja. Vendar ne. Zdaj se sicer napovedujejo spremembe – da bo za privolitev v darovanje organov mogoča tudi e-registracija in odpravljanje nekaterih drugih administrativnih ovir.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.