Aleteia

“Treba se je odpirati milosti, ki zagotovo spremlja vsako bolečino”

ROMANA BIDER
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA
Deli

Kako posvojiti vse, tudi zlo, bolečino in trpljenje?

Romana Bider je pred nekaj leti je ustanovila pobudo Vseposvojitev, v kateri si prizadeva za osebno sodelovanje pri posvojitvi zla in žrtev druge svetovne vojne. V njej sodeluje vedno več Slovencev.

Namen Vseposvojitve je razviden že iz imena. Vzeti vse za svoje: vse trpljenje, vse žrtve, vse križe. Pred praznikom vseh svetih je ta tema morda še posebej aktualna.

Kaj vam pomeni praznik vseh svetih?
Praznik vseh svetih je zame zelo lep praznik. Predstavljam si, da med živimi in pokojnimi ni neke ločnice, da smo vsi v nekem občestvu. Brez staršev sem že dolgo. Čutim, da so v mojem svetu prisotni, da so z mano, posvetujem se z njimi pred težkimi odločitvami. Predstavljam si, da so to ljudje, ki so pri Bogu, in zato sem prek njih bližje Bogu tudi jaz.

Posebej lepo doživetje mi je tudi, ko se na pokopališču srečamo z ljudmi, ki jih že dolgo nisem srečala. Tudi obiskovanje pokopališča ustvarja skupnost. Kar zadeva enega, zadeva vse. Zato ta praznik doživljam tudi povezovalno.

Od kod navdih za pobudo Vseposvojitev?
Pred leti je bila v svetu pred izvolitvijo novega papeža pobuda “posvoji svojega kardinala”, zato da bi ljudje molili za kardinale in da bi se ti pri izvolitvi papeža prav odločili. Tako sem dobila idejo, da bi ustanovili tudi pobudo za posvojitev vseh ljudi, ki so umrli v medvojnih in povojnih pobojih. Ter s tem skušali nekaj prispevati k duhovnemu očiščenju in ozdravljenju vse bolečine, ki jo je Slovencem prinesla druga svetovna vojna.

WOMAN,PRAYING,MASS
Shutterstock

Za kaj konkretno gre pri Vseposvojitvi?
Namen Vseposvojitve je z duhovnimi sredstvi, kot je spominjanje, molitev, dati mir vsem žrtvam druge svetovne vojne in povojnih pobojev na naših tleh. Vsak človek ima svoje dostojanstvo, ki je bilo žrtvam grozljivih dogodkov druge svetovne vojne včasih vzeto.

To je za naš narod velika rana, ki nas še vedno spremlja in ki jo zgodovinarji ter drugi strokovnjaki ne znajo in ne morejo razrešiti. Potreben je angažma vseh ljudi. Prav vsak lahko nekaj prispeva k temu, da se kot narod spravimo in očistimo tega duhovno-zgodovinskega madeža.

Gre torej za neke vrste popravilo škode in trpljenja, ki sta bila povzročena?
Verjamem, da tam, kjer je nekaj hudega, je tudi možnost za odrešenje. Japonci imajo posebno tehniko zlepljanja keramike, imenovano kintsugi. Ko se keramika razbije, ne vržejo ostankov stran, ampak jo popravijo. Zlepijo jo, vendar ne tako, da bi skušali zakriti razbite dele.

Nasprotno, razvijajo umetnost poudarjanja nastalih “brazgotin” z zlatom. Tako razpoko zalijejo z zlatom, nastala keramika pa ima nato večjo vrednost, kot bi jo imela brez tega. To se mi zdi čudovita metafora, ki oriše tudi proces zdravljenja in zlepljanja brazgotin, ki nam jih je pustila druga svetovna vojna. Razpoke moramo zaliti z zlatom, to zlato pa je naš spomin, molitev, odpuščanje. Tako bomo dobili neko novo vrednost.

Kaj lahko dosežemo s tem, ko duhovno posvajamo žrtve druge svetovne vojne?
Na naši spletni strani piše: “Po vsej Sloveniji skriti človeški ostanki iz druge svetovne vojne nazorno kažejo, da je v naši drži do njih nekaj skrajno narobe. Če bi se od skrivanja in zanikanja obrnili k posvečenemu spominjanju nesrečno umrlih, bi morda zadržali naraščajočo civilizacijsko erozijo na naših tleh.”

V tragiko, ki jo je prinesla vojna, je treba vstopiti na čisto oseben način. Če postaneš varuh spomina na samo eno izmed žrtev in če bi to storilo le pet odstotkov Slovencev, bi bili duhovno posvojeni vsi, ki so med in po vojni izgubili življenje.

Trenutno je posvojenih približno dober odstotek vseh žrtev, ki jih je okrog sto tisoč.

ROMANA BIDER
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

Kaj je e-pokopališče, ki je na spletni strani Vseposvojitev?
Ogromno žrtev nima grobov, bodisi da so njihovi ostanki še vedno skriti v množičnih grobiščih bodisi se sploh ne ve, kje so padli. Na spletni strani ima vsak človek svoj pomnik z imenom in priimkom oziroma virtualni spomenik, kjer mu lahko prižgemo svečko. Napisan je tudi kraj, kjer so pokopani, če je ta znan. K vsakemu imenu lahko prilepimo tudi kakšno povezavo, recimo ljudje prilepijo kakšno fotografijo tega človeka, če jo imajo, sliko njegovega groba in podobno.

Kaj lahko prispeva posvojitev umrlih duš? Ali gre za problematiko, ki se dotika vseh nas?
Človeka, ki ga posvojiš na spletni strani, na nek način vzameš za svojega. Na njegov spomin paziš kot na svojca. Nanj misliš, zanj moliš, daruješ za sveto mašo, obiščeš njegov grob, če obstaja. Pri tem prihaja čisto do nekega drugega odnosa. Vsi so bili ljudje, vsak človek ima človeško dostojanstvo, ki prihaja od Boga. To dostojanstvo je nedotakljivo.

Z našimi posvojitelji smo dogovorjeni, da se naših posvojencev enkrat tedensko še posebej spominjamo, in to ob dogovorjenem času vsako nedeljo opoldne. Takrat zmolimo angelovo češčenje posebej zanje. Kako lepo je doživeti, ko si na nekem nedeljskem dogodku in se ob 12. uri več ljudi hkrati spomni v molitvi svojih posvojenih duš.

Ste prejeli kakšne odmeve posvojiteljev? Kako posvojitev vpliva nanje?
Prejemam zares številne odzive in odmeve. Objavljamo tudi pisma varuhov spomina. Mnogi se javijo, da so na ta način kaj odkrili, našli kakšnega svojca … Že samo govorjenje o tej temi, da se odpira prostor za spomine in bolečine, je velik premik.

Spletni pristop ima seveda svoje pomanjkljivosti. Ta način je bližje mlajši generaciji, medtem ko je v starejših generacijah več bolečine v zvezi z drugi svetovno vojno, saj je bil marsikdo osebno udeležen ali ima žrtve vojne med svojci. Gotovo bi se našel še kakšen, morda še bolj oseben način, kako bi lahko povezali te ljudi med seboj.

GRAVE
JANJA HORVAT | DRUŽINA

Prvega in drugega novembra obiskujemo grobove svojcev, marsikdo pa nima kam iti, da bi žaloval za svojimi dragimi. Kako žalovati v tem primeru?
Zunanji pomniki nam seveda pomagajo pri našem žalovanju. Obiskovanje grobov, skrb za grobove, prinašanje cvetja, prižiganje svečk so obredi, ki nam pomagajo. Poznamo pa tudi notranje obrede za žalovanje. Kadar je možnosti za zunanje pomnike manj, so toliko pomembnejši notranji obredi žalovanja, ki jih opravlja vsak človek v svoji notranjosti.

To so recimo obletnice smrti naših dragih. Osebno rada napišem ob taki priložnosti kakšno pismo, ki ga potem razpošljem vsem sorodnikom, ki so mi blizu. Iz tega nastane korespondenca, v kateri se spominjamo pokojnika, in je to za vse nas zelo lep obred.

Z možem Jožefom imata sina Jona in hčerko Mašo. Maša je otrok s posebnimi potrebami. Ali ste to v začetku težko sprejeli?
Jon je star 26 let, Maša pa 22 let. Maša je čisto posebno bitje, zelo radostna in živahna. V začetku je bilo zelo težko, šli smo skozi celoten proces žalovanja. Hkrati sem žalovala tudi za očetom, ki mi je umrl nekaj dni pred njenim rojstvom. Ampak verjamem v “velikonočni paket”. Veliki petek in nedelja prideta skupaj, v kompletu. Zato vem, da kjer je nekaj tako težkega, je potem tudi neverjetno velik blagoslov. Treba se je odpirati milosti, ki zagotovo spremlja vsako bolečino.

Ali smo sploh odprti za drugačnost?
Z našo Mašo hodimo naokrog, kot da je povsem normalna in zdrava. Seveda srečujemo ogromno sočutnih pogledov. Če se le da, dam ljudem vedeti, da ni tako hudo, kot je videti, da ima v našem svetu Maša zelo dragoceno in neprecenljivo mesto.

Ranljivo bitje, kot je otrok s posebnimi potrebami, odpira občutljivost v ljudeh. Ti otroci nas učijo prisluškovanja nekim drugim sferam, nas odpirajo za drugačno življenje z manj hitenja, manj normami, drugačnimi vrednotami. Maša nas povezuje, naši družini ohranja normalnost. Lahko bi rekla, da je ona tisto zlato, ki zleplja skupaj našo družino.

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.