Aleteia

Kaj sem se naučila, ko so mi v enem tednu crknili trije pari slušalk

EXERCISE
Shutterstock
Deli

V času mojih srednješolskih dni se je zgodila MP3-revolucija in ljudje so na veliko začeli hoditi okrog s slušalkami v ušesih

Takoj sem bila velik nasprotnik tega. Zdelo se mi je nesmiselno, da bi z zaštofanimi ušesi hodila po ulici, če potem ne slišim prometa okrog sebe ali če me kdo pokliče z druge strani ulice. Pa tudi nevljudno je srečati nekoga in vleči štrike iz ušes ali celo govoriti s človekom, slušalkam navkljub.

Preteklo je nekaj let, sedaj lahko s telefonom v žepu ves čas s sabo nosim ne le glasbo, ampak tudi kopico oddaj, podkastov in videov. Istočasno je z materinstvom prišlo tudi spoznanje, da je prosti čas izjemno dragocena dobrina, ki jo je treba smotrno porabiti. Mama potrebuje rekreacijo. Ampak mama želi tudi poslušati podkaste. Slušalke so mi omogočile početje obojega hkrati.

“Zdaj razumem!”

Tako sem pred kakšnim letom začela redno na svojo rekreacijo jemati telefon in slušalke. Bila sem mnogo bolj na tekočem kot prej in ogromno sem se naučila. Ker hodim na dokaj neobljuden hrib, in še zjutraj, sem zelo redko kogarkoli srečala, zato z njimi nisem bila ravno nevljudna. Pa tudi narave, se mi je zdelo, nisem občudovala nič manj – še vedno sem se razveselila srečanja z močeradom, srno ali zrelo jagodo, in srce mi je zaigralo, ko sem na vrhu iz megle prišla na sonce.

Sploh pa je bila motivacija, da sem se tudi v zimskih dneh, ob temperaturah pod ničlo, zbrcala od doma, toliko večja, če sem si zraven obljubila še poslušanje zabavnega podkasta. Da ne omenjam, da sem se marsikdaj tako zatopila v povedano, da sploh nisem opazila, kdaj sem prisopihala na vrh.

In sama sebi sem večkrat rekla: “No, a zdaj razumeš ljudi, ki so se že pred desetletjem sprehajali s slušalkami v ušesih?!” Res sem jih!

Por Azovtsev Maksym

Po dolgem času brez slušalk

Pred kratkim pa so mi v približno enem tednu crknili trije pari slušalk. Prišel je čas za vzpon na bližnji hrib, v hiši pa niti enih delujočih slušalk. In v vsem domačem kraju niti ene trgovine, kjer bi slušalke, ki so mi všeč, prodajali …

Tako sem šla, po več kot letu dni, prvič na hrib brez slušalk. Opazila sem, da manj gledam v tla in več okrog sebe. Po poti sem v mislih naredila načrt za dva pomembna pogovora. Dobila sem nekaj idej za pisanje. Se odločila, kaj bom kuhala za kosilo. In na vrhu, ko sem ustavila štoparico, presenečena ugotovila, da je bil to moj daleč najboljši čas v zadnjih dveh mesecih. Ironično, čas sprehoda pa mi je minil mnogo počasneje. Predvsem pa se mi je zdelo, da sem bila ves čas vzpona preprosto prisotna. Saj so mi misli tudi odtavale, ampak ves čas so bile v moji glavi, ne v nekem namišljenem virtualnem prostoru.

Čudovit pripomoček ali motilec?

Kaj so torej slušalke – čudovit pripomoček ali motilec pri uživanju danega trenutka?

Verjetno oboje. A ugotovila sem, da so večja prepreka med mano in okoljem, kot sem si predstavljala, pa naj si bo to narava, promet ali naključni ljudje, ki jih srečam.

Težko mi je v svetu, ki me prepričuje, da imam lahko vse – in to hkrati –, oditi na sprehod brez slušalk. Sploh ker to itak vsi počnejo. Ampak če sem iskrena, so sprehodi mnogo boljši brez njih. Saj mi slušalke lahko za produktivnejšo porabo časa še vedno pridejo prav, recimo med zlaganjem perila in brisanjem tal. Ali pa kot joker za kak dan, ko se mi res, ampak res ne bo ljubilo hoditi.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.