Aleteia

Maša za pokojne ‒ velja le, če jih omenimo po imenu?

KOMUNIA ŚWIĘTA
Deli

Vprašanje o uporabi (in nekoč tudi zlorabi) maš za enega ali več pokojnih

Pri vseh mašah molimo za pokojne: zakaj je treba prositi duhovnika, da mašo posebej posveti določenemu pokojniku? Ali ni dovolj namen tistih, ki sodelujejo pri maši, da se ob posebni priložnosti (morda z namenom, ob obletnici …) spomnijo na svoje drage?

Laura

 

Odgovarja p. Lamberto Crociani, predavatelj liturgike.

 

Razmišljanje naše bralke je samo po sebi upravičeno, saj se vsak dan ob praznovanju evharistije spomnimo na “brate, ki so zaspali v upanju na vstajenje, in vse pokojne, ki upajo na Božje usmiljenje.”

Imena na tablicah

Že v zgodnjih začetkih krščanstva so zapisovali na tablice imena umrlih, ki so se jih želeli spomniti pri maši: Te tablice je diakon prebral pred začetkom evharističnega bogoslužja, za branjem tablic živih, za katere je skupnost iz različnih razlogov tudi molila. Iz tega je razvidno, da je bilo že od antičnih časov evharistično praznovanje dogodek, s katerim so se spominjali bratov, ki so bili zagotovo združeni s skupnostjo v občestvu svetnikov. Z izgovarjanjem njihovih imen so bili dejansko navzoči v življenju skupnosti.

Ta navada je zagotovo trajala do desetega stoletja in morda celo dlje pri mašah med tednom, medtem ko ob nedeljah in praznikih tablic niso brali. Obhajanje skrivnosti Gospodovega vstajenja je v sebi vključevalo vse druge spomine in tako celotno skupnost usmerjalo v končno vstajenje.

Zlorabe

Prave težave so nastale v desetem stoletju, ko so poleg običajnih maš za pokojne (tretji, sedmi, trideseti dan po smrti ter obletnica) in vsakodnevnega spomina začeli obhajati maše za pokojne na prošnjo sorodnikov, z dodatnim “plačilom” oziroma darom za mašo. Nastalo je veliko zlorab in škofje so pogosto morali poseči vmes.

Obhajanje maš za pokojne je postalo predmet pravih ekonomskih špekulacij, ki jih opažamo tudi pri študiju liturgične zgodovine.

Spomin pri vsaki maši

Zagotovo se vsak dan pri obhajanju evharistije vsakdo lahko in se mora spomniti svojih pokojnih, ker evharistija ostaja trajna vez z njimi. Toda verjamem, da je po tradiciji Cerkve prav, da pokojne brate tudi “poimenujemo”. Neposredno poimenovanje, ki ga izreče duhovnik, je povsem cerkveni spomin na brate, ki so bili pred nami v veri, v skladu s starodavno tradicijo tablic.

Mislim, da je prav, da dodam še eno pojasnilo. Prevečkrat slišimo: “Danes je maša moja,” in to zaradi “plačila”, ki smo ga dali. Evharistična daritev, ki kljub temu da poimenuje žive in pokojne v skladu s tradicijo, zajema celotno cerkveno skupnost z nameni vseh in se spominja vseh, saj je skrivnost odrešenja v Kristusu, ki objema vse ljudi.

Zato je “poimenovanje” zelo pomembno, ne glede na “plačilo” in tudi brez njega.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.