Aleteia

Kako splav vpliva na očete? Pet moških razkrilo svojo izkušnjo

SAD COUPLE
Shutterstock
Deli

Posebna perspektiva, ki lahko pomaga drugim parom pri žalovanju

Ko pogovor nanese na splav, so v središču vedno ženske, mame. Na nek način je to razumljivo, saj je bila z otrokom povezana na način, na katerega nihče drug ne more biti. Kar prestaja ob izgubi, je gotovo travmatična izkušnja. Hkrati pa ne smemo spregledati in pozabiti na očete. Tudi oni so izgubili otroka in imajo prav tako pravico do žalovanja.

Jeremy, Stephen, Josh, Matt in Chris so očetje, ki so se odločili spregovoriti o svoji izkušnji, čeprav so večkrat poudarili, da je bilo njihovi ženi veliko huje.

Očetovska nemoč

Jeremy: “Z ženo sva lani izgubila dva. Počutil sem se povsem nemočnega. Zaščititi bi moral svojo nevesto, a ne morem storiti prav ničesar.”

Stephen se spominja dneva, ko je njegova žena preživela dan v kopalnici, on pa je čakal pred vrati. Strah mu ni nekaj tujega. Bil je v vojski in naučili so ga, kako se spopadati s strahom, paniko in drugimi čustvi. “A zaradi tega tisti dan ni bil nič manj srce parajoč. Vedel sem, da jo razžira od bolečine, a ji nisem mogel pomagati.”

“Najtežja stvar v življenju je, ko gledaš svojo ženo, ki ima zlomljeno srce, a ne moreš glede tega tisti trenutek nič narediti,” je dejal Josh.

Vsak, ki izgubi otroka, začuti v sebi nemoč, ki ga duši. Želiš si, da bi imel nad tem nadzor, a ga nimaš. Očetje to nemoč občutijo na specifičen način. Ne samo zaradi ljubezni do otroka, ampak tudi zaradi ljubezni do žene.

pixabay

Priznati žalovanje očeta

Dejstvo je, da se o tem zelo malo govori.

Matt: “Moja žena je pravzaprav edina, ki je priznala tudi moje žalovanje. Pogovori so vedno usmerjeni v njeno izgubo, a tudi očetje žalujemo.

Chris je dodal, da je imel sicer veliko podpore v župniji in skupnosti, a je poudaril, da se večina vseeno osredotoča na ženino bolečino in izkušnjo. Najbolje so ga razumeli predvsem očetje, ki so prav tako imeli izkušnjo splava.

Josh se spominja, da je tu in tam kdo priznal tudi njegovo bolečino, a so se besede tolažbe običajno glasile: “Verjetno vama je obema zelo težko, a verjetno je vaši ženi še veliko huje.”

Zadnja stvar, ki jo moški želi, je, da bi v pogovoru užaljeno izjavil: “Kaj pa jaz?” Zato raje molčijo. A Josh ob tem dodaja: “Tudi jaz sem izgubil otroka, a je drugim očitno ta tema preveč neprijetna, da bi jo razumeli … da je tudi moški lahko čustven zaradi izgube nerojenega otroka.”

Kaj pomeni biti močan?

Josh se spominja, kako mu je nekoč nekdo rekel: “Biti moraš moški in preprosto preboleti.” Kaj to sploh pomeni biti moški, biti močan, ko govorimo o žalovanju? Večina moških ravno zaradi takšnega odnosa vso svojo energijo usmeri v svojo ženo in oporo njej, svoje žalovanje pa zadržijo do trenutka, ko vidijo, da je ženi bolje.

“Svojo bolečino sem potlačil, ker sem mislil, da moram biti močan za svojo ženo,” je dejal Stephen. “Nisem si mislil, da je moja bolečina sploh pomembna. A izkazalo se je, da je moja žena potrebovala ravno to, da tudi mene boli. S tem ko sem bolečino zadrževal v sebi, sem v bistvu zaviral njeno prebolevanje.”

Žalovati skupaj

Jokati skupaj je za zakonca lahko zelo pomembno in ju še bolj poveže med seboj. Poiščeta pa lahko podporo v župniji, se pogovorita s parom, ki ima podobno izkušnjo.

Vsakega bi morali pri žalovanju podpreti. Naj vsakogar te izpovedi spomnijo na to, da poskuša pomagati in izraziti podporo obema, tako mami kot očetu. Otroka sta izgubila oba.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.