Aleteia

Starševska dilema: ali moram vse svoje otroke obravnavati enako?

BIG FAMILY
Deli

Kako odgovoriti na vprašanje: "Koga od nas imaš najraje?" in kaj si želijo slišati otroci

Ni dvoma, da gre za eno bolj zagonetnih vzgojnih dilem. Poznajo jo vsi starši, ki imajo več kot enega otroka. Ne gre za pravičnost, za katero si moramo seveda prizadevati, pač pa gre za občutek, da moramo vsem otrokom ves čas dajati do pičice enako količino energije in časa.

Kreganje je boj za starševsko pozornost

Med več otroki v družini na nek način vedno poteka boj za prevlado. Ta se lahko kaže kot prerekanje ali pretepanje, kot grdo obnašanje ali kot odkrito sovražno vedenje do bratov, sester in staršev. V resnici gre za to, da si vsi otroci želijo imeti vso starševsko pozornost in ljubezen, ves čas. Če ima otrok brate in sestre, je to seveda nemogoče, zato med njimi vsaj do neke mere vlada tekmovalnost.

Ali morajo vsakič vsi dobiti enako?

Starši smo hitro v skušnjavi, da bi želeli otroke obravnavati povsem enakovredno. To pomeni, da na primer vedno, ko en izmed njih nekaj dobi, čutimo, da morajo nekaj dobiti tudi preostali otroci. Ali če z enim izmed otrok preživimo nekaj časa, recimo da mu pomagamo pri učenju, hitro začutimo slabo vest, če nismo tudi z vsemi drugimi otroki preživeli enako veliko časa in se z njimi enako intenzivno ukvarjali.

Pozornosti ni treba tehtati ali meriti s štoparico

V resnici je nemogoče, da bi svoj čas in energijo lahko vedno povsem enakovredno razporedili med vse otroke. Glede na številne obveznosti v družini je pač tako, da se enkrat lahko bolj posvetimo enemu otroku, drugič drugemu, tretjič spet naslednjemu. To je odvisno od potreb posameznega otroka, saj nekateri potrebujejo več naše pomoči pri delu za šolo, drugi recimo pri učenju inštrumenta, nekatere je treba še spremljati na njihove popoldanske aktivnosti …

Prav pa je, da kadar se več ukvarjamo z enim izmed njih, damo tudi drugim otrokom možnost, da nas imajo nekaj minut samo zase, naj bo to za crkljanje, pravljico, pogovor o dogajanju v vrtcu ali šoli in tako naprej.

POLSKI MODEL RODZINY
Shutterstock

Dobrine razdelimo glede na potrebe

Kar zadeva materialne dobrine, je nemogoče pričakovati, da bomo vedno enako (po količini ali vrednosti) kupili vsem otrokom, saj bi to za družino lahko pomenil pravi bankrot. Isto velja tudi za njihove hobije in aktivnosti. Zelo težko bomo v večji družini vsem otrokom plačevali vse krožke; odločimo se glede na njihove interese, zmožnosti in tudi talente.

Otroci so različnih starosti, mogoče tudi spolov, zato zagotovo nimajo vedno enakih potreb po enakih oblačilih, čevljih in igračah. Prav je, da otrokom razložimo, da tisti otrok, ki nekaj potrebuje (recimo oblačila), to tudi dobi. Kdaj drugič pa dobi kdo drug, kar bo takrat najbolj potreboval. Povejmo jim še, da to nikakor ne pomeni, da imamo koga raje od drugega ali da je kdo od njih vreden več.

“Mami/oči, koga od nas imaš najraje?”

Če bi si kot starši torej zadali nalogo, da bi zavoljo pravičnosti želeli svojo pozornost ves čas enakovredno deliti med vse otroke, bi se obsodili na neuspeh. Če si stalno prizadevamo za enakopravnost na vsak način, lahko pridemo do prav zapletenih situacij.

Pravzaprav pa kaj takega niti ni potrebno niti tega od nas ne pričakujejo naši otroci. Na vprašanje: “Koga od nas imaš najraje?”, si otroci ne želijo slišati, da imamo vse radi enako, pravi knjiga Na pomoč, moji otroci se kregajo!. Ne, za otroke izraz enako lahko pomeni celo, da jih imamo zato radi manj.

Zato avtorici knjige svetujeta, naj damo vsakemu otroku vedeti, zakaj ga imamo radi na edinstven način. Če damo otroku potrditev ljubezni v obliki občudovanja njegove posebnosti, če mu damo vedeti, da je vsak izmed njih za nas unikat, ki mu ni enakega, smo jim s tem dali največjo potrditev naše ljubezni.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.