Tadej Kavčič je vinogradnik in vinar z Goriškega. Njegova kmetija se imenuje Barkola. V krogu ožje in širše družine se na njej ukvarja še s turizmom, prašičerejo, perutninarstvom, sadjarstvom in peko domačega kruha. Kmetijstvo mu je bilo položeno praktično že v zibelko. Da bo nadaljeval žlahtno tradicijo štirih rodov pred sabo, pa se je odločil že v osnovni šoli in vsakodnevno prakso na kmetiji združil z višjo in visoko izobrazbo.
Za lažjo predstavo o obsegu dela: na Barkoli na osmih hektarih vinogradov vsako leto pridelajo okrog 80.000 litrov vina ter vzgojijo 25.000 kokoši nesnic in od 20 do 25 prašičev. Delo si seveda delijo. Za fizična opravila na kmetiji skrbita z očetom. Žena Sanja, s katero imata štiriletno hči in dveletnega sina, ima na skrbi turistični vidik in prodajo vina doma ter gospodinjstvo. Zdaj 30-letni Tadej je lastnik kmetije od lani, njeno polovico pa upravlja že desetletje.
Ob prazniku martinovega smo se z mladim vinarjem, ki se vse bolj uveljavlja, pogovarjali o kulturi pitja, družinskem vidiku kmetije in prepletanju tradicije ter nenehnega preizkušanja novosti. “Dela na kmetiji ne smeš opravljati s težavo. Če je tako, si ‘pečen’. Nisi zadovoljen niti z izdelkom niti s sabo,” razmišlja Tadej.
Še več Tadejevih pogledov najdete v fotogaleriji:
Kako praznujete martinovo pri vas? “V času telefonov, mailov in Facebooka se vsaj enkrat letno ustavimo. Martinovo je dan druženja s prijatelji, kupci, vsemi, ki so nam med letom na kakršenkoli način pomagali. Obnovimo pristnost človeškega odnosa. Vsi so povabljeni k nam na kmetijo. Nimamo pečenih rac in gosi, v naši tradiciji je bilo vselej, da narežemo pršut in sir ter praznujemo ob kozarcu mladega belega vina.”
Prisegate torej na zelo osebne odnose s strankami … “Nobena stranka ni ‘le’ stranka, ampak je prijatelj ali del razširjene družine. Takšen odnos so gojili moji predniki in tudi mi ga.”
Za vas je vino več kot le izdelek … “Ko živiš kot mi, s trto, se z vinom ne boš opil. Veš, kaj je spoštovanje. Svoj proizvod spoštujem. Nikoli ne grem čez mejo, seveda pa vino pijem in se znam poveseliti. Nikoli v življenju pa nisem bil pijan. Zame je vino nekaj višjega, spoštovanja vrednega, nekaj, za kar se trudimo vse leto. Še posebej na terenih, kakršne imamo mi. Gre za vinograde na kamnitem območju z naklonom 40 % in več. Pridelki so majhni, zato jih še bolj spoštuješ. Kdor pije zato, da bi se napil, želi bolj zavirati svoje psihološke in druge težave.”
Biti gospodar pri 30 letih … “Kmetija ni poslovni subjekt. To je način življenja. Nimamo praznikov, zakoličenega delovnega časa, 24 ur si vezan na dejavnosti. Gre za veliko načrtovanja, da gre delovni čas ‘skozi’ in da ostane še kaj časa za družino. Če le delaš, se je treba vprašati, kam to pelje.”
Do svojih izdelkov imate poseben odnos. “Najboljše je tisto, kar pridelaš sam. Čeprav morda ni vrhunske kakovosti, je tvoje. Moje vino ni najboljše, ampak trto sem zasadil jaz, v vino vložil znanje in trud. Normalno pa je, da stremiš k napredku in čim boljšemu rezultatu.”
Kako povezujete kmetijo z družino? “Če je z varnostnega vidika le mogoče, otroke jemljemo s sabo ‒ v vinograd, hlev, na traktor … Seveda je pri tem storilnost bistveno manjša, saj si bistveno bolj pozoren na otroka. A če želimo privzgojiti odnos do kmetije in če otroci kažejo zanimanje, jih moramo spustiti zraven. Med prašiče in kokoši, v klet … Meni so pustili dejansko vse, celo otroštvo in mladost sem bil na kmetiji.”
Postajate vse bolj prepoznavni. Kako se promovirate?
“Lahko ustvarjaš pomp, ampak kaj potem, ko ga zmanjka? Kupci se morajo navaditi nas, mi pa njih. Gremo korak za korakom, počasi rastemo.”
