Aleteia

Trmast, neposlušen, malomaren, pa je vseeno svetnik?

FRIDERIK BARAGA
ARHIV KD TREBNJE
Deli

Kako bi danes prepoznali svetniško osebnost?

Svetnike si ponavadi predstavljamo kot ljudi z izjemnimi lastnostmi, kot osebe s posebnimi talenti in darovi, skratka skoraj kot nadzemeljska bitja. Bili naj bi jasnovidci, ki so sposobni brati, kar nosimo v srcu, tudi skrivnosti Boga in onstranstva naj bi imeli na dlani, poleg svojih poklicnih opravil naj bi često delali čudeže, predvsem pa naj bi bili moralno čisti, podobni angelom, ter hkrati nedosegljivi junaki.

Pa vendar so bili svetniki ljudje kot mi. Med njimi so bili bili zdravi in bolni, mladi in stari, uglajenih pa tudi nemogočih navad, veliki razumniki in zelo preprosti kmetje, tudi samo pastirji, nedavno tega je bila za svetnico razglašena celo sužnja Bakhita. Predvsem pa je potrebno sprejeti, da so imeli podobne težave kot mi in da marsikdo med njimi ni imel že po naravi lepega značaja. Prav tako so se tudi oni morali bojevati zoper svoje predsodke in razvade.

Lastnosti, ki jih Bog obrne v dobro

Tako je na primer tudi o svojem duhovniku, resnično svetniškem Frideriku Baragu, njegov škof na sinodi v Baltimorju zapisal, da je misijonar Friderik Baraga trmast, neposlušen ter ne zna upravljati s cerkvenim imetjem, zato sploh ni primeren za škofa.

Dogodki so pokazali, da je Bog vse te lastnosti obrnil v dobro, ko jih je preobrazil v junaštvo: trmo v veliko vztrajnost in zvestobo, nepokorščino v poslušnost Božjim vzgibom, ki so ga peljali k Indijancem, ter pomanjkanje smisla za preračunljivo ekonomijo v veliko darežljivost do njegovih ljubljenih Očipvejcev ob Velikih jezerih.

FRIDERIK IRENEJ BARAGA
ANDREJ PRAZNIK | DRUŽINA

Razlika med “navadnimi smrtniki” in svetniki

In tukaj smo pred odločilno razliko med nami, ki pač ne dosegamo svetništva, in svetniškimi osebnostmi, ki nas vznemirjajo in kažejo, da od svetništva nihče ni odpisan in da so lahko z Božjo pomočjo tudi veliki moralni padci začetek poti k svetosti.

Svetnik vsekakor pričuje za neki drugi svet, je trenutek večnosti med nami. Z dejanji nam razkriva neko drugo logiko, ki ni več logika uspešnosti, ampak logika ljubezni, ki je sposobna tudi zavestno kaj izgubiti.

Svetniške lastnosti

Toda katere so vendar tiste lastnosti, ob katerih bi ljudje danes spoznali, da je v tem ali onem človeku resnično na delu sam Bog, saj gre za spremenjeno, svetniško osebnost?

Če prisluhnemo zahtevam mladih na sinodi v Rimu, potem bi lahko njihove zahteve strnili v tri poteze.

Najprej gre za sočutje s trpečimi. Sposobnost vživljanja v stisko drugega, mu prihajati naproti, z njim trpeti in mu stati ob strani, kar imenujemo tudi empatija, je lastnost, v kateri današnja mladina prepoznava na delu presežne vrednote Ljubezni in zasluti Boga. Svetnik je, kdor se ne boji trpljenja in žrtve, kadar vidi, da lahko kaj stori za trpečega, krhkega in nebogljenega.

Druga lastnost, kjer vidijo mladi navzočnost Boga, je svobodnost. Mladim sta dobrota in ljubezen znak osvobajanja, kar pomeni, da imajo strukture, disciplina, tudi nauk svojo vrednost le, če prihajajo iz svobode duha. Z ljubeznijo svetnik presoja dogodke, zgodovinske trenutke in zna tudi svobodno spregovoriti.

In tretja stvar, ki si jo mladi želijo, da bi jih naučili današnji svetniki, je, da bi tudi sami znali govoriti z Bogom. Mladi se danes radi družijo, zato se najraje srečujejo v majhnih skupinah. Tudi na množičnih shodih iščejo svojo skupino osebnih prijateljev ali pa jo sredi množice ustvarijo. Zato jim veliko pomeni, če jim Božji mož spregovori, kako on moli, kako se on pogovarja s presežnim in skrivnostnim Bogom.

Kako privabiti k svetostnemu življenju?

Prav ta trenutek, ko to pišem, se škofje v Rimu naprezajo, da bi sestavili sinodalni dokument, ki bi dal tudi konkretne pobude. Za zdaj soglašajo le v najbolj splošnih ugotovitvah in načelih. Kaj predlagati mladim, da bi tudi oni šli po poti svetosti, torej naproti velikemu razumevanju bolečine in stisk drugega, k empatiji? Kako jih povabiti, da bi se za svobodo bojevali z ljubeznijo? Kaj naj naredimo, da ne bodo naša svetišča samo lepi obredi, ampak tudi sveti kraji osebnega srečevanja z Bogom?

Sinodalni očetje ugotavljajo, da so krajevne cerkve zelo različne. Najbrž bodo morali marsikatero odločitev ali pobudo prepustiti kar vsaki celini, če že ne škofovskim konferencam.

Tako bodo po sinodi tudi pred nas postavljena vprašanja: Kako naj mladi prepoznajo, da je v slovenski Cerkvi tudi svetost? Kje bodo videli usmiljenje, odpuščanje in sočutje? Kje bodo zaznali govorico svobode v ljubezni? In kje bodo srečevali Božje može in žene, ki jim bodo pomagali govoriti z Bogom, ko mu bodo sami hoteli izraziti svoje stiske in upe.

 

Prispevek je bil najprej objavljen kot komentar v tedniku Družina. Mednaslovi so uredniški.

Tags:
svetniki
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.