Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Osupljiva lepota bizantinskih mozaikov

CHRISTY PANTOCRATOR
Deli

Cerkve v Sredozemlju so prava zakladnica bizantinskih artefaktov – od Hagije Sofije v Carigradu do Bazilike svetega Marka v Benetkah

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Leta 285 je cesar Dioklecijan rimsko cesarstvo razdelil na dva dela, saj je ugotovil, da tako obsežnemu cesarstvu ne more učinkovito vladati en sam cesar. Tako sta nastala zahodni del s prestolnico Rim in vzhodni del s Konstantinoplom, imenovanim tudi Bizanc. V naslednjih stoletjih se je religiozna umetnost rimskega cesarstva, ki je leta 300 prevzelo krščanstvo kot uradno religijo, razvijala v dveh vzporednih smereh.

Krščanska umetnost v Rimu je ohranila zanimanje za naturalizem, medtem ko se je umetnost v vzhodnem delu cesarstva močneje osredotočila na misticizem in nekatere ključne vidike helenističnega sloga in ikonografije.

Iz Mezopotamije v antično Grčijo

Prav mozaiki nam najbolje kažejo vpliv helenizma pri nastanku bizantinske krščanske umetnosti. Tehniko izdelovanja portretov iz drobnih prodnikov so najprej iznašli v Mezopotamiji v tretjem tisočletju pred Kristusom, od tam pa se je razširila v antično Grčijo, kjer so leta 200 pred Kristusom razvili tehniko, pri kateri so uporabljali majhne mozaične kamenčke.

Za izdelavo mozaikov tako niso uporabljali le drobnih naravnih prodnikov, ampak tudi natančno narezane koščke marmorja ali apnenca (lat. tesserae).

Umetnost izdelovanja bizantinskih mozaikov

Mojstri so v bizantinskem obdobju začeli uporabljati različne vrste materialov, ki so jih oblikovali v drobne koščke, vključno z zlatimi lističi in dragimi kamni. Arhitekt Vitruvius iz prvega stoletja poroča, da je idealna podlaga za mozaik sestavljena iz štirih plasti.

  • Prva plast, imenovana statumen, je bila sestavljena iz velikih kosov žgane gline.
  • Naslednja plast, imenovana rudus, je bila narejena iz zmesi grušča in apna.
  • Za tretjo plast, nucleus, so uporabljali mešanico apna in drobnih glinenih koščkov.
  • Zadnja plast, na katero so nato položili mozaične kamenčke, pa je bila narejena iz mešanice zmletega apna in fino zmlete žgane gline.

Na to vlažno površino so umetniki začrtali skico, ki jim je bila nato v pomoč pri zlaganju raznovrstnih kamenčkov. Pri tem so uporabljali različna orodja. S kladivom in rezilom, podobnim dletu, so izklesali drobne kamenčke iz večjih kosov. S pomočjo tega orodja so lahko iz različnih materialov – od marmorja pa vse do stekla – izklesali natančno oblikovane koščke, ki so ustrezali skici na pripravljeni osnovi.

Končni izdelek so bile sijajne umetnine, ki so skušale prikazati nebeški in duhovni svet. Oglejte si fotogalerijo, v kateri so prikazani nekateri najbolj osupljivi mozaiki iz bizantinskega obdobja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.