Aleteia

Oče kapitan in mama varen pristan

MESTNIK FAMILY
LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

Na obisku pri petčlanski družini Mestnikovih. Klepet o sodobni očetovski in materinski vlogi

Pravita, da nista povsem “klasični” škofijski parček. Oba sta Dolenjca, oba sta bivala v Jegličevem dijaškem domu, poznala sta se že v srednješolskih letih, a srci sta združila v študentskem domu. Zdaj Barbara, svetovalna delavka, in računalničar Matija Mestnik ter Lucija (10 let), Hana (8 let) in Izak (6 let) živijo v Stični. Opomba: ne sklepajte o Matijevi vlogi v družini po tem, da je govoril manj. 😉

Sta bila kdajkoli deležna očitkov, zakaj imata toliko otrok dokaj zgodaj, zakaj na primer raje ne potujeta ali kaj podobnega?
Matija: Ne toliko. Bolj obratno, v smislu, saj sta še mlada, lahko bi imela še kakega otroka.

Predvidevam, da od ljudi, ki imajo le enega otroka. 🙂
Matija: Ali nobenega ali pa so samski. (smeh)

Barbara: Dejstvo je, da sva otroke imela relativno mlada (Lucijo, ko sta bila stara 25 in 26 let, op. a.) in drugega za drugim. Po tretjem otroku se nama je zdelo, da je dovolj.

Nosečnosti nikoli nisem doživljala romantično, ker sem imela precej težav s slabostmi in se spomnim blaženega občutka in hvaležnosti po vsakem porodu, ko mi končno ni bilo več slabo …

Šest let sem bila noseča ali doječa in počutila sem se fizično precej izčrpano. Ko otroci rastejo, človek seveda pride k sebi. Verjetno bi objektivno gledano zmogla imeti še kakšnega.

Je pa tako, da zaradi drugačnih življenjskih situacij ne čutiš več tako velike želje po še enem otroku. So pa prej omenjena vprašanja zoprna. Ne vem, ali je kdo poklican, da sodi o teh temah in preveč sprašuje, četudi je vprašanje zavito v šalo.

BARBARA MATIJA MESTNIK
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Sama se temu, da bi druge spraševala o tem, zelo izogibam. Kot tudi pametovanju: “Boš videl, kaj bo, ko boš imel tri otroke! Eden ni še nič, pri treh ti pa zmanjka kolen!” To mi je šlo vselej na živce. Ali v nosečnosti: “Boš videla, potem bo pa konec luštnega …” Moje pravilo glede tega je: ne pametuj, sploh če te nihče nič ne vpraša.

Kako usklajujeta logistiko petčlanske družine s svojim prostim in delovnim časom?
Matija: Starejši dve lahko v šolo hodita že sami, prvošolca pa letos še vozimo. Jutra imam dvakrat na teden “čez” jaz, trikrat pa Barbara. Precej nama pomagajo moji starši, predvsem popoldan, ko otroci po šoli počakajo pri njih. Vožnje in izbor dejavnosti poskušamo čim bolj optimizirati – izbiramo večinoma dejavnosti, ki so otrokom dosegljive tudi peš.

Barbara: Ker so otroci že malce večji, je tega prevoznega “servisa” bistveno manj. Obvezni element naših popoldnevov po mojem prihodu iz službe je kuhanje večerje. Medtem marsikaj izvem, pomagam pri nalogi, spodbujam k razreševanju problemov in prepirov. Včasih “sadimo rožice”, včasih pa slalomiramo med večjimi ali manjšimi trni. 😉

MESTNIK FAMILY
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Ko se vrne Matija, skupaj jemo. To je obred, brez katerega so otroci čisto zmedeni, če ga ni, zato ga imamo res visoko na prioritetni lestvici. Najin prosti čas pride na vrsto po 20. uri. Greva na sprehod, pri Matiji se izmenjujejo obdobja, ko se bolj aktivno rekreira, in tista, ko gleda svoje filme (serije), jaz pa takrat presrečna kaj preberem.

Matija, kaj je zate največji družinski izziv?
Matija:
Trenutno je malo izzivov, ki se zdijo nerešljivi. Smo v obdobju mirne plovbe. Z Barbaro čutiva, da morava začeti nekaj vračati skupnosti in kaj več narediti v njej. Prešli smo obdobje, ko je treba otrokom fizično slediti na vsakem koraku. Zdaj je treba poskrbeti, da bo otroke okolje, v katerem bodo živeli, usmerjalo v dobro. Bolj kot v družini izzive vidim v družbi.

Imaš v mislih vajino sodelovanje v župniji?
Matija:
Tudi to. Slediva trenutnim navdihom, ki nastajajo ob spremljanju dogajanja okrog nas.

Barbara: Zavedava se, da se neposredni vpliv domače vzgoje z odraščanjem manjša. Sčasoma otroci pridejo v obdobje, ko starši lahko praktično dvignjenih rok upamo, da bodo otroci med vrstniki znali zagovarjati in živeti doma vcepljene vrednote.

Če se odločiš soustvarjati okolje, v katerega otroci vstopajo, in se povezuješ s somišljeniki, je manj verjetnosti, da bodo otroci zabredli v napačno smer. Garancije ni nobene, je pa čista vest, da si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči.

BARBARA MESTNIK
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Je torej to tvoj vzgojni nasvet številka ena?
Barbara:
Starši smo bombardirani z vzgojnimi priročniki, predavanji in podobnim. Sčasoma ugotoviš, da univerzalnih receptov ni in da največ narediš, če delaš na sebi, da si nekako normalno samozavesten in zagovarjaš stvari, v katere verjameš. Mislim, da se temu v terapevtskih krogih reče, da si “v stiku s sabo”. Vzgajamo z zgledom.

Pomembno je, kaj otrok vidi. Lahko mu stokrat rečeš, naj bere, a če sam nikoli ne vzameš knjige v roke, ne boš dosegel ničesar. Podobno je na primer s poudarjanjem vrednote družine: otrok mora čutiti, videti, da si pripravljen vložiti svoj čas in energijo v to, da poskrbiš za dobrobit družine.

Da se potrudiš in na prvo mesto postaviš to, da smo skupaj, ko je le mogoče. Bistveno je, da sam sebe gradiš v podobo, za kakršno si želiš, da bi otroci delovali po njej. Potem to lahko ponotranjijo in tako živijo.

MATIJA MESTNIK
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Marsikje se je družba zavrtela v smer, da dame podpirajo tri vogale in še tri četrt četrtega. Matija, kako vidiš aktivn(ejš)o vlogo družinskega očeta?
Matija: Barbara, kako jo vidim? (smeh) Pomembno se mi zdi, da je družinski oče človek na mestu, da predstavlja stabilnost. Da se otroci lahko vselej zatečejo k njemu, da ni nič prehudo in da je vse mogoče rešiti. Da se tudi na problematične situacije odzove mirno. Oče predstavlja družini varnost. Del tega so tudi finance, dom …

Druga njegova vloga pa je, da popelje otroke v svet. To včasih pomeni, da mora iti kdaj tudi “proti” ženinim strahovom in zaščitništvu. Primer: bili smo na morju. Dan potem, ko je Hana splavala, sem šel sam z otroki plavat do bližnjega otoka. Barbara je trepetala tam na obali, otroke pa je izkušnja, da so to zmogli, navdajala z velikim ponosom.

Mislim, da tudi tovrstne izkušnje pomembno vplivajo na razvoj otrokove samopodobe – bo šel korak dlje ali se bo ustavil pri najmanjši prepreki. Tretja pomembna lastnost očeta pa je, da zna biti tudi ljubeč in nežen.

BARBARA MATIJA MESTNIK
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Barbara, koliko mora biti materinski lik oddaljen od cankarjanskega modela razdajajoče se mame?
Barbara: Če si mati, ki se le razdaja, dvomim, da si lahko zadovoljna in izpolnjena do te mere, da lahko to učinkovito prenašaš naprej. Še posebej če imaš hčerke, je treba zelo paziti, da jim s svojim zgledom ne daješ sporočila, kako je treba biti vedno na voljo in se žrtvovati. Če me kdaj zanese v nezdravo smer, si rečem: “Stop.”

Zdi se mi, da z leti napredujem v tem, da si znam vzeti čas zase in to namerno poudariti pred otroki. Rečem na primer, da grem sama na sprehod ali s prijateljico na kavo. Ali: “Imam te najraje na svetu, a zdaj res ne morem s tabo kartati in grem za deset minut ležat.” Otroci, presenetljivo ali ne, to vse razumejo in sprejmejo.

Preberite še:
Mama je vreme družine

Z veseljem služim, nočem pa biti zasužnjena. Eden bistvenih elementov “cankarjanstva” se mi zdi očitanje, ko imaš razdajanja dovolj in bližnjim to “mečeš naprej” v slogu: “Vse sem dala zate, ti pa takole …” Občutki krivde, ki se ob tem nalagajo v otrocih, so nedvomno uničujoči za njihovo mnenje o lastni vrednosti.

Matija: Tudi jaz sem alergičen na takšne stvari. Kadar opazim elemente pretiranega razdajanja pri ženi, ji rečem: “Kave bi.” Da jo spomnim, da cankarjanstvo ni ideal, ki bi mu bilo vredno slediti. Ponavadi hitro razume. 😉

Intervju je bil najprej objavljen v reviji nekdanjih dijakov Škofijske klasične gimnazije Amor.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.