Aleteia

Zakaj starši kričimo na svoje otroke in kako lahko prenehamo?

PARENTS SHOUTING AT THEIR CHILD
By Dmytro Zinkevych | Shutterstock
Deli

Zjutraj se odločite, da ne boste kričali na svoje otroke. Zakaj obljubo prelomite še pred odhodom od doma? Ali obstaja boljši način komunikacije z otrokom?

Verjetno ste že kdaj doživeli, da otrok izzove tisto najslabše v vas, ko popustijo zavore in na svojega otroka kričite. Potem začne v vas klokotati krivda. In dolgo v noč premišljujete, kako lahko izboljšate svoje starševske sposobnosti in predvsem kako se obvladati, ko otrok pritisne na tiste gumbe, ki izzovejo kričanje. Obljubite si, da se boste potrudili. In potem se zgodba ponovi …

V tolažbo: Niste edini!

Rebeca Eanes je ustanoviteljica spletnega portala positive-parents.org in avtorica knjige The Newbie’s Guide to Positive Parenting. V svoji knjigi razloži mehanizem, ki sproži v starših ta močan čustven odziv: kričanje.

V naših možganih se nahaja limbični sistem, ki je odgovoren za nekatere vegetativne funkcije, za čustvene reakcije, učenje in spomin. Kričanje je torej odziv limbičnega sistema, našega čustvenega centra.

Če malce poenostavimo, mehanizem deluje takole:

Ko sprejmemo informacijo, ta potuje najprej v amigdalo, to je del možganov, kjer se oblikujejo najosnovnejši in najzgodnejši čustveni vzorci. Amigdala se nato odloči, kam bo poslala informacijo. Lahko jo pošlje v korteks (možgansko skorjo – “misleče možgane”) ali v limbični sistem (“čustvene možgane”).

Če dohodna informacija sproži čustven odziv (na primer: otroci, ki se prepirajo), je poslana v limbični sistem, v primitivnejši čustveni center. Zato se takrat odzovemo, ne da bi mislili na posledice! Kričimo, ker logika in sklepanje potekata v možganski skorji in nas trenutno ni tam. Zato se sproži reka hormonov, ki povzroči hudo zaskrbljenost, nas preseneti kot negativno opozorilo. Zato nam “dvigne pritisk”, sprostimo pa ga tako, da kričimo.

Zakaj občutimo krivdo?

Ko se možgani in telo umirijo, možganska skorja znova začne sprejemati informacije in zopet lahko uporabljamo razum. To povzroči, da se zaradi kričanja na otroka počutimo grozno, ker zdaj vidimo, da to ni bila razumska (in razumna!) odločitev.

Vlak krivde se tako ustavi pred vašimi vrati in vas povabi na en krog.

Vožnja niti ni tako slaba, če le ne traja predolgo. Krivda je lahko namreč dobra motivacija za kovanje načrta za spremembe.

CZY JESTEŚ DEMOKRATYCZNYM RODZICEM
Shutterstock

Razorožite čustvene sprožilce!

Najpogosteje so sprožilci oblikovani v zgodnjih letih našega življenja. Primer: če otroški jok sproži v vas močno čustveno reakcijo, je možno, da so vas v zgodnjem otroštvu ignorirali ali ozmerjali, če ste jokali.

V pomoč vam je lahko pisanje dnevnika, v katerega zapisujete vse čustvene sprožilce in reakcije. Zapišite, kaj vas je razburilo, in poskušajte ugotoviti, zakaj je to v vas povzročilo takšna močna čustva.

Običajno nas iztirijo negativni miselni vzorci: Moj otrok je grozna jokica! Vedno joče po nepotrebnem!

Ti negativni miselni vzorci spodbujajo frustracije in gradijo negativne občutke. Prepoznajte to in razorožite sprožilce. Te je treba najprej razumeti, nato pa izvzeti čustveni naboj in ga zamenjati s pozitivnim, racionalnim nabojem.

Namesto da bi rekli: “Moj otrok je grozna jokica!” poskusite raje reči: “Moj otrok trenutno doživlja težko situacijo in potrebuje mojo pomoč.”

Z doslednostjo boste čez čas ublažili čustvene sprožilce.

Obstaja majhno časovno okno, ujemite ga!

Obstaja majhno časovno okno med vsako akcijo in reakcijo. Običajno je majhno, ker se odzovemo hitro. Ampak če se naučimo prepoznati to okno, ga lahko povečamo. Tako bomo imeli večje časovno obdobje, v katerem se bomo lahko odločili, kako se bomo odzvali. Ko nastopi ta trenutek, poskusite s temi triki pomiriti svoje telo in misli:

  • Ponavljate si stavek: To ni urgentno stanje, preživeli bomo.
  • Gibajte se: Poskakujte na mestu, naredite nekaj počepov ali sklec, zaplešite.
  • Če resnično morate zakričati, naredite to z roko prek ust, bolje je, če ste videti smešno kot strašno.

In ne nazadnje, kljub vsemu trudu, ki ga vlagate, kdaj spodleti in zakričite. Ste samo človek. Opravičite se svojemu otroku, povejte mu, da ni bila to njegova krivda, in priznajte svojo napako. Potem pa se potrudite, da se znova povežeta.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.