Aleteia

Kako sem tako šokirala prodajalko, da so jo oblile solze

SALES WOMAN
Deli

Včasih se mi zdi, kot da so ljudje začudeni, če je človek prijazen

Recimo če pozdraviš v čakalnici pri zdravniku, v dvigalu, če pozdraviš šoferja avtobusa in tako dalje. Ne bi moralo biti ravno obratno, da bi bilo nenavadno, če se ne bi pozdravili? Kdaj je postala prijaznost tako redka, da nam vzbuja začudenje?

Uslužbenka na pošti ni kriva, da imam slab dan

Pa ne gre samo za pozdravljanje. Gre za prijaznost v najširšem smislu: da daš komu prednost, pridržiš vrata, da nekoga pohvališ, mu podariš iskren kompliment, da imaš – pa naj se sliši še tako banalno – prijazen izraz na obrazu. Kakšne čudeže dela šele nasmeh …

Včasih opazujem, recimo, situacijo na poštnem uradu. Ljudje so neprijazni, nestrpni, sitni za vsako malenkost in prav pogosto se znesejo nad uslužbenko, ki ni prav nič kriva. Sama se trudim, da bi bila v odnosu do uslužbencev korektna in prijazna. Niso oni krivi, če imam jaz slab dan, in če bom zoprna, se moj dan zato ne bo prav nič popravil.

V trgovini ali kje drugje se zaposlenemu pogosto zahvalim za prijaznost, ob pozdravu zaželim lep dan in podobno. Zgodilo se mi je že, da je bila prodajalka tako šokirana, ko sem se ji iskreno zahvalila za njeno pomoč, da so jo oblile solze.

Zakaj prijaznost enačimo s preračunljivostjo?

Zakaj je tako težko biti prijazen, če pa nas prijaznost nič ne stane? Smo se tako zelo navadili na svet gledati le še skozi očala trgovanja? Neprestano preračunavati, kako “donosna” je ta ali ona stvar, koliko dobička nam bo prinesla ta ali ona poteza, vse v logiki “daj – dam”? Odzdravim, če me že pozdravijo, a sam ne bom pozdravil prvi? Kaj šele, da bi se prvi nasmehnil, saj me lahko imajo še za čudaka ali vsiljivca, ki ima kaj čudnega za bregom.

Prav to opažam, da ljudi najbolj skrbi, če se srečajo s prijaznostjo. Le kaj ima za bregom, si mislijo, ali hoče od mene denar, kakšno uslugo ali pa je preprosto kaj narobe in mi želi to sporočiti? Vpričo prijaznosti med ljudmi zavlada nezaupanje. Grozno se mi zdi, da se bolje odzovemo na namrščene obraze, ki se izogibajo očesnemu stiku, kot pa na iskren pogled in spontan nasmešek.

RICH MAN,BEGGER
Blanscape | Shutterstock

Miza za pet

Pa vendar še nisem izgubila upanja za prijaznost. Vsake toliko časa se zgodi kaj, kar me resnično prijetno preseneti, da pomislim, da še ni vse izgubljeno. Tako se je naši družini pred kratkim primerilo, da smo odšli na kosilo v gostilno, kjer so bile proste le še majhne mize. Ker nas je v družini pet, smo si zato izbrali mizo s štirimi stoli in se začeli ozirati, kje bi lahko dobili še peti stol in ga priključili k naši mizi. Treba bi se bilo malce stisniti, ampak nič zato, bi šlo.

Pa je k nam pristopil možak in rekel: “Vidim, da vas je pet, mi pa smo samo trije in sedimo za zelo veliko mizo. Izvolite, zamenjajmo, mi vam z veseljem odstopimo svojo, da boste imeli dovolj prostora.” Kako preprosta gesta, a me je resnično ganila.

Ne bi mu bilo treba storiti tega, marsikdo še pomislil ne bi na to, da bi odstopil svojo mizo, kdo drug bi si po logiki “kdor prvi pride, prvi melje” utemeljil svojo pravico do velike mize. A ravno taka drobna dejanja prijazne pozornosti delajo svet neskončno lep(ši).

S prijaznostjo tudi sami pridobimo

Znanost pravi, da se človek začne počutiti tako, kot se drži. Sključena drža in namrgoden izraz na obrazu ne vodita v izboljšanje razpoloženja, temveč nas še dodatno zagrenita. Nasmešek na obrazu pa pripomore k temu, da postanemo resnično boljše volje, bolj vedri, da gredo stvari potem malce lažje. Sama temu pravim “win-win” situacija.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.