Aleteia

“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”

NEVENKA LEKAN
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA
Deli

Nevenka Lekan je v zaporu preživela kar sedem let in pol. Njena pretresljiva zgodba se dotakne vsakogar, saj se je v nekem trenutku znašla v peklu, ki si ga nihče ne more predstavljati

Nevenka je v zapor (obsodili so jo zaradi neplačevanja dolgov in izposojanja denarja) prišla s 180 kilogrami, s hudo obliko depresije in številnimi drugimi boleznimi. S pomočjo strokovne pomoči v zaporu in ob podpori družine se ji je uspelo postaviti na noge. Danes, ko je na svobodi, je njena prva skrb pomagati tistim, ki so se znašli v podobni zgodbi kot ona.

V času, ko ji je bilo hudo, je Nevenka med drugim našla uteho v literaturi. Čez čas je tudi sama začela pisati in tako do zdaj že izdala dve knjigi. Prva je pesniška zbirka Brazgotine, najnovejša Nisi sam, pa je izšla ravno v teh dneh in govori predvsem o spopadanju s čezmerno težo in izkušnji z operacijo, ki jo je morala prestati.

Z Nevenko smo se o njeni življenjski zgodbi pogovarjali ravno v tednu zaporov, katerega namen je, da bi se zavedali potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor.

V zaporu ste preživeli sedem let in pol. Večkrat ste dejali, da je bil zapor za vas odrešitev. Zakaj?
Na prostosti bi me čakala gotova smrt. Predala sem se namreč malodušju in se zaprla v nek svoj svet. Od vseh razočaranj in od vsega, kar sem dala skozi, sem si nakopala cel kup bolezni, ker sem poslušala tiste, ki jih ne bi bilo treba. Danes bi ravnala drugače.

V mojem primeru so sodni postopki zelo dolgo trajali. Vmes sem zbolela in zapadla tudi v hudo depresijo. Bila sem na inzulinu zaradi sladkorne bolezni, imela cirozo jeter, popuščanje srca, epilepsijo.

V zapor sem prišla s 26 tabletami dnevno. Nisem se niti zavedala same sebe. Doma sem čepela v svojem fotelju, bila vmes trikrat hospitalizirana. Zame je bil zapor zato zagotovo rešitev.

NEVENKA LEKAN
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kot ste dejali, ste v zapor prišli v zelo slabem fizičnem in psihičnem stanju. Na dnu. Kako ste se začeli kopati iz tega brezna?
Zelo, zelo počasi. Res sem imela vso podporo, ker sem bila praktično nepokretna. Paznice so mi govorile, da je bil največji problem, ko so me zagledale, to, kako me spraviti v drugo nadstropje, kjer je bila prehodna soba in v kateri preživiš en mesec. Patronažna sestra mi je dajala inzulin, ker sama tega nisem bila zmožna.

Sploh nisem več vedela zase. Potem pa korak za korakom, s pogovorom in varnim okoljem, v katerem sem bila, sem se počasi začela zbujati. Zelo počasi.

In ko sem se dovolj zbudila, sem počasi začela ljudem gledati v oči. V teh očeh sem potem našla toplino. Tisto, kar sem izgubila.

Začela sem se udeleževati različnih delavnic, predvsem delavnic psihoterapije. Potem sem zaprosila tudi za individualne delavnice pri Martinu Liscu iz Inštituta Stopinje. Vsa ta pomoč je bila zame absolutna rešitev.

Kaj je bilo takrat najhuje?
V nekem trenutku nisem hotela živeti. Bilo mi je popolnoma vseeno. V meni je bilo toliko strahov in trpljenja.

Še danes vlečem ven preteklost in se je spominjam, ker sem jo porinila zelo, zelo globoko v podzavest. Dokler tega ne doživiš, si niti ne znaš predstavljati.

NEVENKA LEKAN
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Poleg delavnic psihoterapije so vam bile v uteho tudi literarne delavnice …
Največ mi je pomenilo, ko sem hodila v knjižnico. Tam sem se pa zares zbujala. Prebujala in pogovarjala z vsakim, ki se je takrat trudil z mano. Vsak lahko najde pomoč, samo prijeti mora tisto iztegnjeno roko.

Potem sem se odločila za pisanje in prek pisanja sem se začela spominjati vse te preteklosti in jo predelovati. Zelo težko je priznati sam sebi svoje napake. Pred sosedovim pragom je zelo lahko z metlo opletati. Pogledati sam vase in si priznati napake, pa nikakor ni lahko.

Pa ste uspeli stvari predelati do te mere, da ste odpustili sebi?
Nikoli si ne oprostiš. Saj se trudiš. Jaz sicer včasih pravim, da sem si oprostila, vendar ugotavljam, da sem oprostila vsem drugim, sami sebi pa še ne. Še veliko dela je pred mano. Pot odpuščanja je zelo dolga.

Ko sem bila še mlada, sem bila verna. Hodila sem v cerkev, pela na koru … Rada sem zahajala tja. A v trenutku, ko sem izgubila vse, sem izgubila tudi vero. Potem pa pride nek prelomni trenutek, ko se zaveš, da vendarle nekje nekaj je.

Hvaležna sem tistemu gor, da mi je odprl oči, in možganski kapi, ki me je očitno morala zadeti. Drugače nikoli ne bi spregledala.

Kaj je bilo najtežje, s čimer ste se morali spopasti, ko ste prišli na prostost?
Ljudje te gledajo drugače, sploh če si pošten in poveš, da si nekdanji zapornik. Težave sem imela, recimo, v banki z odpiranjem računa. Ko prideš iz zapora, si stigmatiziran kot nekdo, ki je pokradel bogve kaj, in ta pečat nosiš na hrbtu.

Pozabljamo pa, da imamo popolnoma vsi človeško dostojanstvo in človekove pravice. In moja pravica je, da živim normalno življenje. Zato sem bom postavila po robu vsakemu, ki me bo žalil in me zmerjal s tem, da sem nekdanja zapornica. Da, sem, ampak sem še vedno Nevenka.

Te stvari me danes zelo bolijo.

Kaj pa na osebni ravni? Sedem let in pol je dolga doba. Kako se po vseh teh letih vrneš nazaj v neko običajno življenje, ki si ga moraš praktično na novo zgraditi? Vas je bilo strah odhoda na svobodo?
Strahu je ogromno. Imam srečo, da imam mamo še živo, da imam otroke, ki me niso pustili na cedilu. Imela sem kam iti. Nešteto je pa takih, ki pridejo ven in nimajo kam. Ko je konec kazni, greš skozi tista vrata. Nihče te ne bo vprašal, kam boš šel. To so te spraševali prej, ko si hodil na izhode.

Veliko je ljudi, ki nimajo kam. To so hude travme, hude stvari. Pripada ti enkratna socialna pomoč, za katero pa sem že na številnih forumih prebrala zgražanja ljudi, da je previsoka. Dobro … ampak povejte mi, kdo bo danes nekdanjega zapornika vzel v službo? Zelo malo je delodajalcev, ki dajo priložnost nekomu z roba.

Trenutno pišem tretjo knjigo Življenje po zaporu. Zgodbe desetih ljudi, prek katerih želijo predstaviti to svojo izkušnjo. V zapor greš, da bi se spreobrnil, odsediš kazen, potem, ko prideš ven, pa nimaš nič, vsi pa nate gledajo, kot da si še vedno slab človek.

Predsodki do nekdanjih zapornikov so gotovo zelo veliki …
Bila sem zelo razočarana, ko sem prišla ven. Čeprav je v zaporu tudi težko, saj si te soobsojenke znajo tudi privoščiti, sem pa vseeno v sedmih letih in pol dobila vero v ljudi. Vero v poštenje.

Zdaj, ko sem prišla ven, pa sem ugotovila, da se ni popolnoma nič spremenilo. Spremenila sem se samo jaz.

Kar ste doživeli, so stvari, o katerih še zdaleč ni lahko govoriti. Kje ste črpali moč in zakaj ste se odločili, da svojo zgodbo delite s širšo javnostjo?
Če samo enega otroka rešim depresije … Če samo enega neslišanega otroka slišim … Če rešim samo enega moškega, ki zapade v depresijo, ali žensko, ki izgubi kakršnokoli vero v kakršenkoli obstoj neke pomoči, nečesa, kar je nad nami … Če samo enega s tem rešim, sem srečna.

Zelo trpim in zato tudi veliko pišem. Ljudje pozabljamo, da ni pomembno, koliko je kdo star, ali si zapornik, ali si otrok, ali si brezdomec, ali si ne vem kdo … vsi smo ljudje.

 

Nisi sam

Vabljeni na predstavitev najnovejše knjige Nevenke Lekan Nisi sam, ki bo danes, v petek, 23. 11. ob 20. uri v Cankarjevem domu.


Knjiga govori o operativnem zdravljenju debelosti in z njo povezanih kroničnih boleznih. Poleg avtorice bodo zbrane nagovorili strokovnjaki in mentorji, ki so ji pomagali na tej poti. Dogodek bo povezoval Peter Poles.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.