Aleteia

Kaj te dni potrebujemo bolj od klobas in “kuhančka”

STREET
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Narava človeku sporoča, da je potrebno zmanjšati obrate

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, sedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega.

Zapolniti temo

Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Ne nazadnje je treba vedno še toliko postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo.

Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo dejavnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z glasbo na Youtubu, da se le dogaja, samo da se dogaja. Da bi tako izginil tisti čudni in tako strašljivi občutek praznine teh dni …

Praznina samo še večja

Ker je po vsem tem praznina samo še večja in človek še bolj utrujen, dobim občutek, da je nekaj narobe, da smo nekje v logiki 21. stoletja pogrešili. Severna polobla se vsako jesen nagne v temo, že tisočletja je tako, že tisočletja takšne teme, takšne praznine ravno novembra. Morda je tako, da človek preživi, da sta tema in praznina podarjeni, ko ju potrebujemo, kakor jabolka na vejah, kakor krompir v zemlji. Saj človek vendar ni stroj, človek ne more kar naprej delati, biti kar naprej na polnih obratih.

Potrebujemo praznino, čas tišine in dozorevanja, čas premisleka, čas počasnosti. November, ko se človek umakne navznoter, bere življenje in pretehtava nerazumljivo, pogleda nazaj in premeri daljo za naprej. V tišini, v praznini se rodijo velike stvari. Večne, neminljive stvari, ki jih te dni potrebujemo bolj kot klobase in kuhančka, bolj kot besede, bolj kot luči.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 46.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.