Aleteia

To so besede, ki so jih Slovenci razširili po svetu

SLOVENIA
SHUTTERSTOCK
Deli

Ker so bili naši predniki Karantanci prvo slovansko ljudstvo, ki je sprejelo krščanstvo, so verjetno tudi prvi oblikovali cerkveno izrazoslovje v slovanskem jeziku

Pokristjanjevanje Karantancev se je namreč začelo že v drugi polovici 8. stoletja, medtem ko se je pokristjanjevanje preostalih slovanskih ljudstev začelo šele v 9. stoletju. Zato je zelo verjetno, da so prav Karantanci prvi prevzeli cerkveno izrazoslovje z Zahoda, ga prilagodili slovanski izgovarjavi in ga posredovali naprej drugim slovanskim ljudstvom.

Zahodne besede v stari cerkveni slovanščini

Prvi slovanski knjižni jezik je bila stara cerkvena slovanščina, ki sta jo iznašla brata Ciril in Metod iz Soluna. Ta knjižni jezik je najverjetneje nastal na podlagi slovanskega narečja, ki so ga govorili Slovani v okolici Soluna ob Egejskem morju.

A že slavni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar je ugotavljal, da je v stari cerkveni slovanščini precej verskih in kulturnih izrazov zahodnega izvora, ki niso mogli nastati v Konstantinoplu oziroma Makedoniji, od koder sta bila brata Ciril in Metod.

Večinoma gre za besede, ki so jih Slovani (najverjetneje najprej Karantanci) prevzeli iz stare nemščine oziroma njene predstopnje zahodne germanščine. Med tem izrazi so besede menih (munih), post (fasta), oltar (altar), cerkev (kiriko ali kirko, od tod nemški izraz kirche in angleški church) in papež (pabes).

Papež

Večina teh besed v enaki ali skoraj popolnoma enaki obliki, kot jo imamo v slovenščini, najdemo tudi v drugih sodobnih slovanskih jezikih. Na primer papež je pri Slovakih in Čehih papež, pri Poljakih papież.

Toda pri slovanskih narodih južno in vzhodno od Slovencev, na primer pri Hrvatih, Srbih, Bolgarih, Rusih in Ukrajincih, najdemo obliko papa (prevzeto iz latinske besede papa). Verjetno so ta izraz njihovi predniki neposredno prevzeli od Romanov ali Grkov in ne od Germanov, kot so to storili Slovenci in Zahodni Slovani.

POPE FRANCIS
Antoine Mekary | ALETEIA | I.Media

Menih

Podobna razlika je tudi pri besedi menih. Zahodni Slovani (Čehi, Slovaki in Poljaki) imajo podobno obliko kot Slovenci, in sicer mnich. Beseda izvira iz staronemške besede munih (sodobna nemška različica je mönch, iz besede munih pa izvira tudi ime mesta München), ki pa je sposojenka iz grščine (iz besede monakhos). Grška beseda monakhos pomeni samotar.

Podobno kot pri besedi papež imajo tudi pri menihu Vzhodni Slovani in Slovani južno od Slovencev drugačno obliko, in sicer obliko monah, ki so jo prevzeli neposredno od Grkov.

Maša

Podobno je tudi pri besedi maša, kjer imajo na primer Hrvati (v knjižnem jeziku) in Srbi obliki misa, ki so jo prevzeli iz latinske besede missa. Izraz missa je vzet iz liturgičnega stavka īte, missa est, dobesedno “pojdite, poslana je”, nekdaj izrečenega na koncu bogoslužja.

Beseda missa je tudi podlaga za slovensko besedo maša. A Slovenci je nismo prevzeli neposredno iz latinščine. Obstajata dve razlagi. Po prvi je prevzeta po staronemški besedi missa (v sodobni nemščini messe), ki je enaka latinski izvirni besedi, pri čemer je bil pri prevzemu glas s preoblikovan v š.

CATHOLIC,PARISH,MASS
Catholic Diocese of Saginaw | CC BY-ND 2.0

Romansko narečje

A obstaja tudi druga razlaga, ki jo je predstavil znani avstrijski slavist Otto Kronsteiner. Po njegovi razlagi je imelo pri širjenju cerkvenega izrazoslovja med Slovani pomembno vlogo alpsko romansko narečje, ki so ga govorili Romani oziroma romansko govoreči staroselci, ki so delovali v salzburški škofiji oziroma nadškofiji. Romanski staroselec iz Salzburga naj bi bil tudi Modest, prvi pokrajinski škof v Karantaniji.

Po Kronsteinerju so posebnosti tega narečja v primerjavi z “običajno” latinščino (glas š namesto s, glas ž namesto j) vidne v prevzetih besedah, ki jih še zdaj uporabljamo v slovenskem jeziku: maša (latinsko missa), Žid (latinsko Iudaeus) in šent (latinsko sanctus), ki jo najdemo v slovenskih krajevnih imenih, kot so Šentvid, Šentjanž, Šentjakob …).

Maša iz Karantanije po vsem slovanskem svetu

Oblika maša oziroma meša se je potem, če drži Kronsteinerjeva teza, razširila iz Karantanije po skoraj vsem slovanskem svetu. Maša je tako v na primer v stari cerkveni slovanščini mьša (meša), v slovaščini omša, v češčini mše, v spodnji lužiščini mša in poljščini msza.  V hrvaškem čakavskem narečju je prav tako maša kot v slovenščini, v kajkavskem narečju pa meša, ta oblika je znana tudi v nekaterih severnih in vzhodnih slovenskih narečjih.

Rim in križ

Prav mogoče je tudi, da so Karantanci tudi prvi prevzeli besedi Rim (latinsko Roma) in križ (latinsko crux) ter jo potem posredovali drugim Slovanom.

 

Glavni viri: Marc Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika; Rado L. Lenček, Kopitarjev prispevek k razvoju slovanske filologije; Matej Šekli, Pomenska polja nemških izposojenk v slovenščini

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.