Aleteia

“Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov”

PATER AMBROŽ MUŠIČ
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA
Deli

Spoved je pot k lepoti

Med zakramenti je morda ravno spoved tista, ki kristjanom poraja največ vprašanj, dvomov, včasih tudi strahu.

Zakaj je tako pomembno, da imamo do spovedi pravi odnos, smo se pogovarjali s patrom Ambrožem Mušičem, ki je frančiškan v cerkvi Marijinega Oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani.

Kaj je pravzaprav spoved?
Spoved bi lahko ponazoril z naslednjo primerjavo iz našega življenja. Včasih se nam doma v stanovanju nabere veliko krame. Vemo, da bi morali pospraviti, pa ne vemo, kako. Nekatere stvari niso samo odveč, ampak so celo smrdljive, delajo naše življenje neprijetno, lahko so celo strupene. Lahko pa imamo samo veliko drobne šare, ki pa vendarle zavzame veliko prostora.

To je prispodoba našega notranjega življenja, naših odnosov. Včasih se nam v velikih vrečah, pripravljenih za odvoz, nabere veliko stvari, ki jih ne moremo nesti sami. Kdo bo zdaj to odnesel, odpeljal? Takrat potrebujemo nek “servis”. Za nas kristjane je Bog tisti, ki zmore odnesti naše “smeti”, ki si sam na ramena oprta naše vreče in s tem izprazni tisto, kar je strupeno in nevarno.

Zakaj je pomembno, da hodimo k spovedi?
Ključno je, da razumemo, da je spoved Božje delo. Ljudje lahko analiziramo v nedogled, pa ne bomo zato nič bolj odrešeni. Doživeti moramo, da je odpuščanje dar in da je spoved pot k lepoti. Pustiti moramo, da nas Bog objame take, kot smo, da lahko doživimo brezpogojnost in zastonjskost Božje ljubezni.

Ker ne zmoremo vsega sami, moramo prevzeti odgovornost, da se lotimo pospravljanja. Včasih je največji izziv začeti. Bolj kot odlagamo, težje je.

Greh je nekaj, kar nas bremeni in izmaliči Božjo podobo v nas. A včasih mislimo, da je edina resnica ta, da smo grešniki. Seveda smo, a resnica ni greh. Jezus je rekel: “Jaz sem pot, resnica in življenje.” Resnica je vedno lepa. To, da sprejmemo svojo grešnost, je način, da se ne osredotočamo več nase, ampak da iščemo pot do resnice.

KSIĄDZ W KONFESJONALE
Shutterstock

Kako nam spoved pomaga k lepšemu, bolj polnemu življenju? Kaj je njena “dodana vrednost”?
Spoved v resnici izhaja iz zakramenta svetega krsta. Pri krstu (to je še posebej očitno pri krstu odraslih) so odpuščeni vsi grehi. Ko je bil Jezus krščen v reki Jordan, se je razprlo nebo in zaslišal se je Božji glas: “Ti si moj ljubljeni sin, zelo sem te vesel.”

Ko gremo k spovedi, moramo dopustiti, da se tudi nad nami razpre nebo in da slišimo  glas Boga, ki tudi vsakemu od nas govori: “Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel.” Spoved nam pomaga, da bi bili tudi mi veseli svojega življenja. Bog nam v resnici odvzame grehe, da bi bolj prišlo do izraza to, kar je On dobrega, plemenitega in lepega položil v nas.

Pomembno pa je, da damo potem tudi sami sebi novo priložnost. Odpustiti sebi je včasih še težji korak. Za občutek krivde se lahko tudi skrijemo, da nam ni treba narediti koraka naprej. Jezus pa nam odpušča grehe, da bi šli naprej, da bi prevzeli svoj del odgovornosti za svoje življenje. Tudi na vrtu moramo počistiti plevel, zato da lahko damo možnost lepim cvetlicam, da rastejo.

Kako se dobro pripraviti na spoved?
Najboljša priprava za spoved se mi zdi, če premislimo o svojem življenju na podlagi desetih božjih zapovedi. Greh je dejanje, ki človeka odvrne od ljubezni, ki ga vodi v samozadostnost, sebičnost, laž. So pa tudi grehi opustitve – kar bi lahko naredil, pa ne narediš.

Prav je, da se na spoved pripravimo, da imamo do nje resen odnos. Spoved je bogoslužje, ne sme biti formalnost ali suhoparnost. Vsebina spovedi je pomembnejša od forme. Nevarno pa je, da vse preveč analiziramo. Zavedati se je treba, da niso vsi grehi na isti ravni.

Če slučajno v nekem trenutku pozabimo na nek obrazec ali vrstni red, ni to nič takega, duhovnik nam bo pomagal. Prav tako Bog odpusti grehe, ki smo jih v želji po iskreni spovedi morda pozabili povedati. Ali če zaradi neke fizične napake človek nečesa ne more izustiti, če ga zaradi čustvene reakcije v spovednici oblijejo solze …

Kako negujemo svojo vest?
Vest je treba negovati in si jo redno oblikovati. Osebno duhovno življenje je pri tem zelo pomembno. Osebna molitev, branje besedil z duhovno vsebino, zakramenti, duhovni pogovori, odprtost za lepoto (umetnost, lepota narave …), konkretna dejanja ljubezni – te stvari delajo naše srce čuteče, odprto za Boga. Potem bomo hitro čutili, kar bo našo vest motilo, kar nas bo oviralo pri našem odnosu do Boga.

PATER AMBROŽ MUŠIČ
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

Kako pogosto k spovedi? Ali so v zvezi s tem kakšna pravila, predpisi?
Cerkvena zapoved pravi, da naj bi se vsaj enkrat v letu spovedali svojih grehov. Ampak to je minimum. Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov. Začnemo izgubljati občutek za to, kaj je v našem življenju sploh narobe.

Prav tako se je zelo težko spraviti k spovedi, če res dolgo odlašamo. Vsak pri sebi mora nekako ujeti nek ritem. Kot si pri osebni higieni, rekreaciji zadamo nek ritem, je dobro na tak način skrbeti tudi za svoje duhovno življenje.

Spoved je potrebna za to, da zadihamo, da duša zadiha. Vedno ko nas kaj bremeni, je dobro vse to izročiti Bogu. Spoved je namreč srečanje, srečanje z Bogom, ki nas ima rad. Jezus je na veliko noč vstopil med učence pri zaprtih vratih. To je pomembna simbolika: Jezus nam odpre, za kar se zdi, da je povsem zaprto, zaklenjeno, nemogoče.

Ali sem lahko dober kristjan, če ne hodim k spovedi?
Človek se lahko odvadi, ne čuti več potrebe. Na videz se zdi, da isto dobro živi tudi brez tega. Na mestu je vprašanje, kako sem pa do tedaj živel, da sem lahko to opustil?

Vsak, ki je opustil spoved, ima svoje razloge. Slaba izkušnja iz preteklosti, včasih je potreben čas, da nekdo nekaj preboli, da znova vzpostavi zrel odnos do spovedi. Nekateri morajo tudi dozoreti. Problem je, če neham hoditi tudi k obhajilu. Včasih je neka kriza lahko tudi dobra, da potem na novo vzpostavim odnos oziroma priložnost, da poglobim osebno vero.

Včasih pa se potem, ko se odločim za dobro in začnem redno hoditi k spovedi, pojavi več preizkušenj. Živimo v svetu, kjer deluje tudi zlo, hudi duh. Ta nas bo skušal prepričati, da smo grdi, da se itak ne izplača, da se ljudje ne spreminjajo, da nima smisla … Moramo biti pripravljeni, da bomo nadaljevali ta duhovni boj, vendar ne sami, temveč z Bogom.

KONFESJONAŁ
Kamil Szumotalski/ALETEIA

Zakaj je tako težko iti k spovedi? Ali nas pri tem ovira domišljavost, samovšečnost, miselnost, da se lahko sami odrešimo?
Nekaterim se stalno mudi, preprosto nimajo časa, da bi se srečali sami s sabo. Nevarno je tudi relativiziranje, kaj je sploh greh in subjektivizem, češ, saj ne delam nič narobe. Naj slabe izkušnje ne postanejo izgovor za to, da nam ni treba narediti koraka naprej. Človek mora biti do sebe iskren.

Dandanes je tudi moderno imeti nekega osebnega “guruja”, psihologa, s katerim na ta ali oni način razčiščujemo. Nevarna je tudi moderna miselnost, da lahko sam z določenimi prijemi do popolnosti nadzorujem svoje življenje.

Ni torej dovolj, da se svojih grehov le zavedamo?

Duhovnik je pri zakramentu spovedi predstavnik tako Boga kot tudi ljudi, občestva. Vsak moj greh namreč prizadene tudi druge oziroma občestvo. To je tudi razlog, zakaj se ne moremo kar sami pri sebi “spovedati”, ne da bi stopili v spovednico. Ljudje potrebujemo srečanje z drugim, čisto v psihološkem pogledu.

Za spoved pa je potrebna tudi velika mera ponižnosti. Tudi duhovniki smo grešniki in imamo svoje napake. Zavedati se moramo, da v končni fazi ni človek tisti, ki odpušča, ampak je Bog tisti, ki odpušča.

Sprejeti odpuščanje pomeni, da me Božja ljubezen gane do te mere, da sem pripravljen spremeniti svoje življenje. Bog želi odpustiti in odpušča, a od mene je odvisno, da tega ne izigravam. Če Bog meni odpusti, moram zaživeti to odpuščanje tudi sam, do sebe in do svojih bližnjih.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.