Aleteia

Potem ko se je njen otrok rodil brez nog in ene roke, je doživela čudež

Baby Forrest without Limbs
Deli

Molitev mame prvorojenca "ni bila le slišana, ampak tudi uslišana"

Nosečnost matere Alex Seaman, ki je pričakovala prvorojenca, Forresta, je potekala povsem normalno. Do pet dni pred njegovim rojstvom. Alex, ki odkrito prizna, da ni naklonjena različnim medicinskim posegom, je opravila vse običajne teste in preglede pri ginekologu, zavrnila pa je ultrazvok v zadnjem delu nosečnosti. Rekli so ji namreč, da je vse v redu.

Toda ker se dojenček tudi po predvidenem terminu poroda še ni rodil, so se zdravniki hoteli prepričati, kako se razvija. Ko je bila noseča enainštirideset tednov in pol, so na ultrazvoku ugotovili, da je njen mali fantek brez nog in ene rokice in da leži v medenični vstavi. Načrti za miren porod doma so se tako razblinili in takoj so jo poslali v porodnišnico, da bi ji naredili carski rez.

Brezpogojno ljubljen

Forrest se je rodil kot popolnoma zdrav dojenček, ki pa sta mu manjkali obe nogici in njegova leva rokica, desna rokica pa je imela deformirano dlan. Zdravniki mladi mamici niso mogli dati nobenih pojasnil, zakaj se Forrestovi udje niso razvili. Spopasti se je morala s tem, da je prvič mama, in s čustveno stisko, ker je rodila otroka brez udov. Čeprav bi bilo povsem razumljivo, da bi Alex govorila o teh mešanih občutkih, se je v odgovor na svojo molitev odločila, da se bo osredotočila na “pot skupnosti in celovitosti”.

Vsaka mama bi lahko za svojega otroka molila tako, kot je ona: “Da bi vsi sina sprejemali in ga obdajali s tako brezpogojno ljubeznijo, kot jo mi čutimo do njega.” Alex pravi, da molitev “ni bila le slišana, ampak tudi uslišana”. In prav odziv na njen nenavaden, globok in iskren klic na pomoč ji je pomagal razumeti, kar ji je neki učitelj nekoč dejal: “Ne verjamem v čudeže, zanesem se nanje.”

Čudež skupnosti, ki skupaj moli in pomaga

V tem primeru je bila čudež skupnost. Kot odgovor na njene molitve se je okrog nje začela zbirati skupina vernikov in zavzetih molivcev. Alex so pomagali z donacijami za sinove potrebe; terapevti so ponudili svoje usluge, deležna pa je bila tudi duhovnih darov v “obliki molitev, dobrih želja in ljubezni”. In to je bil šele začetek.

Skupnost je skupaj molila. Neka gospa je malega Forresta predstavila svojemu cerkvenemu občestvu, kjer ga je duhovnik blagoslovil. Prijazni izdelovalci oblačil so zanj prilagodili in izdelali oblačila. Ljudje so nesebično pomagali novorojenčku in njegovim staršem in mu pripravili dobrodošlico, ki si jo zasluži vsak dojenček. Alex pravi: “Objemali so nas ljudje, ki jih nismo poznali, in nas spominjali na to, da je Bog dober in je na delu.”

Skupaj

Alex je njena skupnost nudila toliko podpore, da sploh ni mogla občutiti žalosti; ni imela priložnosti! “Kamorkoli sem se obrnila, povsod so bili ljudje, ki so me spominjali, da je življenje skrivnost in da nas vse vodi nazaj k resnici.” Za Alex, njeno družino in skupnost je resnica ta, da “smo v tem vsi skupaj”.

Mlada mamica se zaveda, da se bo morala družina v prihodnosti spopasti z nekaterimi težavami in da se bodo morda “zatekli nazaj k stari navadi obtoževanja in dvomov vase”. Zato še naprej prosi za pomoč, za molitve in podporo skupnosti. “Če bi nas več ljudi priznalo, da se ne počutimo dobro ali da potrebujemo drug drugega, bi tudi več ljudi dobilo priložnost, da bi služili.” In navsezadnje, mar ni to razlog, da živimo na tem planetu?

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.