Aleteia

“Butalski župan”: Krasno mi je skakati po odrih in razveseljevati ljudi

MARJAN BUNIC
LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

"Modri ljudje jemljejo marsikaj kot ogledalo," pravi radijski voditelj Marjan Bunič

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Marjana Buniča morda poznate kot glasbenika in povezovalca prireditev, mogoče kot voditelja na radiu Ognjišče, iz risank ali pa z gledaliških odrov. Njegov zadnji projekt pa je televizijski muzikal Butalci, ki je nastal po slovitem delu Franeta Milčinskega. V njem je odigral lik butalskega župana.

Na kakšen način bi se butalski župan pripravil na ta intervju?
(smeh) Za kakšnih 20 minut bi šel pred ogledalo, naredil vse, kar je treba na zunaj, in to bi bilo to.

Kako ste se poistovetili z likom?
Prav sproščujoče je skočiti v škornje butalskega župana. Ob tem sem se zelo zabaval. Človek je kot butalski župan lahko tako prevzeten kot napihnjen in poln samega sebe. Prav je, da te stvari v življenju potisnemo nekam “dol”. Kot radijski voditelj moram biti umirjen in dostojanstven. Kot župan pa sem lahko igriv in majčkeno butast.

To je sproščujoče. Obenem začneš razmišljati, kaj skrivamo v sebi, kako smo lahko Butalci v vsakdanjem življenju. Tega je žal kar precej. Nič ni narobe, če “butalskost” vzamemo kot zabavo, karikiranje. Če pa je to konstantno v ljudeh, pa je že vprašljivo.

“Pridite iz svojih Butal v naše Butale”

Kaj butalskega še vedno o(b)staja med Slovenci?
Besedilo je vsekakor aktualno. Razkrivalo je in še vedno razkriva stvari, ki jih v sebi nosimo vsi ljudje ne glede na narodnost. Egoizem, povzpetništvo, zaverovanost in zagledanost vase … Tudi slovenski družbi so lahko Butalci lepo ogledalo za čredni nagon, prepustitev določenim stvarem brez tehtnega razmišljanja, slepo zaupanje, ki je lahko nevarno.

Tudi za hujše vzgibe, ko greš za dosego določenega cilja čez mejo morale. Težko je analizirati narod na podlagi literarnega dela. Dejstvo pa je, da se v Butalcih lahko prepoznavamo v neki mehki obliki. V komičnih situacijah si lahko priznamo nekaj, česar si sicer v realnem življenju ne bi. Še manj pa drugemu.

Popotovanje med različnimi liki:

 

Smo sposobni razviti lastnost prepoznavanja?
Prej ali slej mora biti človek odkrit do sebe, sicer ne ve več, s kom živi. Modri ljudje jemljejo marsikaj kot ogledalo. Če kaj ne deluje ali je nenavadno, se je treba vprašati, kje je moj delež v vsem tem. Delam kaj drugače? Prej ali slej se človek to mora vprašati, sicer spi, hibernira, se predaja nekemu toku.

To je tudi značilnost današnjega časa. Ta ne dovoljuje poglobljenih, resnih zadev. Od tebe na vsakem koraku zahteva 150-odstotnost, popolnost. V tem se ukvarjanje s sabo, lastnimi mislimi umika v ozadje. Človek je izmučen od življenjskih standardov. Če želiš imeti kariero, je treba zakopati globoko. Če želiš biti dober oče, podobno.

Toliko visoko postavljenih smernic obstaja, da je to človeku nemogoče dosegati. Počasi se začne utapljati v tem. Treba si je reči: kakršen sem, sem, skušam delati najbolje po svoji vesti. Tu se začne nekaj dobrega. Dokler iščemo ideale v vseh smereh, jih ne moremo dosegati, smo nesrečni.

Ker ne moremo kopati globoko, so jame bolj plitve. Je zato povpraševanje po bolj instantni, razvedrilni kulturi toliko večje?
Seveda. Po eni strani želimo protiutež, umiritev, smeh, potrditev, da le ni vse tako hudo, da smo dobri v primerjavi z nekom drugim. Zato je veliko vsebin s smehom na prvo žogo. Čeprav je o nekem povprečju nehvaležno govoriti. Navsezadnje imamo ljudje radi globoka doživetja in jih tudi iščemo, tako kot tista “hitrejša”.

Odvadili smo se pogovarjati na način, da se poslušamo. Povedati želimo svojo misel, in ko jo izročimo, ni ne volje ne časa, da bi sprejemali mnenje drugega. Sploh pa ne, da bi ob misli sprejemali nova dejstva ter da bi na njihovi podlagi spreminjali svoje poglede. Ne gre za dialog, ampak dva monologa.

Mislim, da je temeljni problem slovenske družbe to, da gredo skupine druga mimo druge, ne da bi se želele dotikati. Na načelni ravni da, sicer pa ne. Vsaka je zaverovana v svoje mnenje.

GAJA NAJA ROJEC

Če se vrneva k Butalcem, ki sicer še zdaleč niso vaš prvi muzikal … ampak kako ste se ujeli z uveljavljenimi igralskimi imeni, kot so Tanja Ribič, Gojmir Lešnjak, Gregor Čušin in drugi?
Pri snemanju sem zelo užival. Filmsko snemanje je drugačno kot gledališka predstava. Skušaš se vživeti v lik v posameznih sekvencah, hkrati pa dojemaš celotno ekipo.

Moje izkušnje z drugimi igralci so krasne, ves čas sem se učil od njih. Imeli smo posebno vzdušje, saj je šlo za “horuk” akcijo (snemanje je trajalo le štiri dni, op. a.) z željo, da naredimo nekaj dobrega, lepega. Butalci so zelo hvaležna in premalo izkoriščena tema. Hkrati je bil muzikal tudi magistrska naloga režiserja in scenarista Aljaža Bastiča. Imeli smo neko dobrohotno vzdušje.

Omenili ste vašega tokratnega “šefa” Aljaža Bastiča, ki je star komaj 24 let. Kako ste doživljali generacijsko razliko?
Aljaž je umetnik, fant, vreden velikega spoštovanja. Ima oko za filmsko govorico in je obenem glasbenik, vokalist. Dal je marsikateri koristen nasvet. Lažje je, ko vidiš, da ima človek, ki projekt vodi, določeno vizijo. In Aljaž jo ima. Hkrati je tudi kot človek prijeten in komunikativen.

Pred Butalci ste nastopili že v petih muzikalih.
Muzikali so se v Sloveniji v zadnjih letih razcveteli. Precej je skupin, ki želijo združevati tako igralce kot poklicne pevce in plesalce. Na ta način dvigujejo celotno raven te gledališke zvrsti. Vesel sem, ker je med temi projekti veliko domačih zgodb. Cvetje v jeseni ima slovenski naboj, čustva. Je miren, globok muzikal. Mamma mia je velik šov.

Producent si je dovolil pogumen korak z ogromno ekipo, več sredstvi, kar se je izkazalo za uspešno. Pred kratkim smo imeli 132. predstavo. Večino pred več kot 1.000 gledalci. Kljub komediji in lahkotnosti je zadaj resna zgodba o iskanju identitete dekleta, ki želi končno izvedeti, kdo je njen oče.

Veronika Deseniška je drama. Pomemben del slovenske zgodovine, ki ga premalo poznamo. Morda v Celju in okolici sicer ni tako, a drugje šele v zadnjem času spoznavamo vse razsežnosti te zgodbe. Slovenci bi skorajda lahko krojili evropsko zgodovino tistega časa. Vesna je novi povratek k stari, prijazni slovenski klasiki. Da so ti muzikali narejeni na čim višji ravni, vleče naprej vse nas vpletene. Zelo radi jih igramo in uživamo.

Marjan Bunič o delu na Radiu Ognjišče, ki je ta teden praznoval 24. rojstni dan:

Ste radijski voditelj, prav tako vodite prireditve, glasbenik, igralec, glas posojate likom iz risank. V kateri vlogi ste najbolj “vi”?
Tudi ko sem bil učitelj, sem vedno dejal, da grem v šolo, nikoli v službo. Vse te vloge me izpolnjujejo, ne čutim jih toliko kot delo. Zabavajo me. To je poseben blagoslov. Koliko ljudi poklicno ne more početi nečesa, ob čemer se tudi zabavajo, izpolnjujejo.

Za to sem zelo hvaležen. Krasno mi je skakati po odrih in razveseljevati ljudi. Posebno je, ko vzpostaviš stik z občinstvom. Včasih jih uspeš potegniti “noter”, drugič ne. Gre za zelo dinamične stvari. Verjetno bi ob delu z računalnikom in papirji notranje umrl. Zelo spoštujem ljudi, ki to zmorejo.

Tags:
umetnost
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.