Aleteia

Izgubila sem otroka. Kateri je pravilni odgovor, ko me vprašajo, koliko otrok imam?

FAMILY
Shutterstock
Deli

Sploh obstaja tak odgovor?

Izguba otroka je zelo travmatična in težka preizkušnja, ki starše spremlja celo življenje. Še posebej težko je, ko pogovor nanese na število otrok, ki jih ima kdo. Na eni strani je v zadregi tisti, ki sprašuje, na drugi strani pa se mami ali očetu, ki je izgubil otroka, odpirajo rane. Prav tako pogosto ne vedo, kaj bi bilo najbolje: omeniti, da enega otroka ni več, ali povedati število otrok, ki so še ob njima in tako umrlega na nek način zatajiti.

V nadaljevanju predstavljamo dve zgodbi oz. izpovedi na to temo.

Amandina zgodba

Priznam, da me strese vsakič, ko me kdo vpraša, koliko otrok imam. Kako naj odgovorim? Če rečem enega, se mi zdi, kot da sem izdala spomin na svojo hči. Če rečem dva, to zahteva pojasnilo, zaradi katerega ljudi spravim v nelagoden položaj.

Nekako sem se navadila da odgovorim: “Enega na Zemlji in enega v nebesih.” Nikoli mi ni bilo treba še kaj več pojasnjevati. Običajno v odgovor dobim le sočuten pogled ali gesto, njihove oči pa razkrivajo tiho razumevanje.

Amanda torej ni želela zanikati tega, da je njen otrok živel. Ni želela biti tiho zgolj zato, ker bi bilo drugim zaradi tega neprijetno.

Tarina zgodba

Na drugi strani ima Tara drugačno izkušnjo in drugačen odgovor. Ko se je peljala domov iz bolnišnice, kamor je predala sinovo truplo, je zapisala:

Moža sem vprašala, kaj bova rekla ljudem, ko naju bodo vprašali, koliko otrok imava. Odgovoril mi je: “Imava samo tri. Samo tri imava ob sebi.”

Kar nekaj časa je imela slabo vest zaradi takšnega odgovora.

Druge mame, ki so prav tako doživele izgubo otroka, so me nato začele spodbujati, da začnem izgovarjati Beaujevo ime in da ljudem povem, da imam štiri otroke, saj mu bom s tem izkazala spoštovanje. Bala sem se, da ga bom v nasprotnem primeru začela pozabljati. Nekajkrat sem tako poizkusila … a sem vedno začela neutolažljivo jokati, ko sem izgovorila njegovo ime. Tako sem stala pred neznancem, jokala in žalovala zgolj zato, da bi mu ponudila odgovor, ki se mi je zdel najbolj pravilen. Izkazalo se je, da to ni zame.

Vsak ima svojo

Zgodba teh dveh mamic, ki sta imeli radi in še vedno imata radi svoje otroke, opominja na to, da ni pravilnih in napačnih odgovorov, ko gre za smrt tvojega otroka ali za katerokoli drugo težko osebno vprašanje.

Če želite, seveda lahko izgovorite otrokovo ime in ljudem poveste, da je v nebesih. Vključite ga v število vaših družinskih članov in naj vas pri tem ne ovira strah zaradi drugih.

Če pa je to za vas preveč in to ni nekaj, kar bi želeli deliti z drugimi, ne skrbite. Nihče nima pravice slišati vaše zgodbe, če vi tega ne želite. In to ne pomeni, da je otrok, ki ga ni več, zaradi tega kaj manj spoštovan, niti ne pomeni, da ga imate zato manj radi ali da ga boste kar tako pozabili. Če se starši odločijo ta spomin zadržati zase, skrivnost ostaja v njihovih srcih.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.

***

Zavod ŽIV!M vabi na izobraževalno-pogovorni večer o spontanem splavu, ki bo v torek, 11. 12. 2018, ob 18.30 v prostorih zavoda na Potočnikovi 8a v Ljubljani.

***

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.