Star pregovor pravi, da vsak izgovor prav pride, tudi če ga mačka na repu prinese. In ljudje si znamo izmisliti kup stvari, da se nam ne bi bilo treba lotiti adventnih zaobljub. Pa poglejmo, kakšne izgovore lahko najdemo, pa tudi zakaj ne držijo in kako jih lahko premagamo.
1. Saj smo že skoraj na polovici decembra, zakaj bi zdaj začeli z adventnimi zaobljubami?
Včasih nam to, da čas hitro teče, pride še kako prav. Če nismo začeli s prvim decembrom, se znamo kaj hitro prepričati, da potem nima smisla začeti nekje v sredi.
Popravek: Poglejmo z druge plati. V adventu so štiri adventne nedelje in za nami je komaj druga. Torej imamo še celo polovico adventa, v kateri lahko storimo mnogo dobrega. Nikoli ni prepozno!
Preberite še:
6 nasvetov sv. Janeza Pavla II., kako poglobljeno preživeti advent
2. Saj božič je vsako leto, zakaj bi moral biti letošnji nekaj posebnega?
Res je, v cerkvenem letu obstajata ritem in red, prav tako kot tudi v naravi in v našem življenju. A tu nista za to, da bi nas uspavala in spravila v dolgočasno rutino, temveč prav nasprotno – da bi nam ob pravem času dajala prave vzpodbude, ki nam pomagajo k osebni rasti in napredku.
Popravek: Če ste do zdaj božič vedno doživljali le kot še en praznik, ki pride vsako leto konec decembra, je letos pravi čas, da ga doživite drugače. Bolj osebno, bolj pristno. Le malce se je treba potruditi za to.
3. Saj jaslice in smreko bomo postavili, in to je to!
Jaslice in smrečica, ki ju tradicionalno postavljamo na božični večer (ali popoldne), so zunanji izraz prazničnega razpoloženja, ki bi moralo prihajati iz naše notranjosti, pa vendar ni to bistveno, če si nismo v adventu zastavili nobene osebne naloge, ki bi nas naravnala na skrivnost Jezusovega rojstva (recimo osebna ali družinska molitev ob adventnem venčku, branje Svetega pisma, preživljanje kakovostnega skupnega družinskega časa, dobra dela …).
Popravek: Da bo božič za nas res doživetje, smo preprosto odgovorni sami. Nihče drug ne more tega storiti namesto nas. Ne Jezus – ta si že želi tega, ne more pa nas prisiliti – ne žena, ne mož, ne otroci, ne starši, ne šef, skratka nihče drug razen nas. In tudi obratno, nihče od njih ne more biti kriv, če bo božič spet šel mimo nas. Gre za mojo osebno odločitev, ki jo lahko sprejmem ali pa tudi ne.
Preberite še:
To je cilj in smisel in konec adventa
4. Saj je itak brezveze!
Hudi duh nas skuša v različnih situacijah vztrajno prepričati, da so stvari brez pomena: da se tako ali tako ne moremo spremeniti, da bo tako ali tako vse ostalo enako, zakaj bi se spreminjali mi, če pa se tudi drugi ljudje ne, in tako naprej. Hitro smo lahko dovzetni za tovrstne argumente, saj je, resnici na ljubo, lažje kar takoj vreči puško v koruzo, kot pa si zadati neke cilje in jih vsaj skušati uresničiti.
Popravek: Zavejmo se, da ima vsak moč nekaj narediti na tem svetu in da naša dejanja vplivajo tudi navzven – z vsakim posameznikom, ki postane boljši, je malce boljši tudi svet. Kdo ve, koga vse bomo s svojim zgledom navdihnili, da bo tudi on poskušal pri sebi kakšno stvar spremeniti na bolje.
5. Saj jaz ne morem ničesar spremeniti!
Proti velikim dejanjem zgodovine smo seveda nemočni in nimamo čarobne paličice, s katero bi zamahnili in v enem zamahu pometli z revščino tega sveta, lakoto, nepravičnostjo, nasiljem, zlorabami in tako naprej. A v svojem mikro svetu imamo moč spremeniti marsikaj in prav je, da si za to tudi prizadevamo.
Popravek: Ne morem končati revščine, a v adventu se lahko odpovem delčku svojega udobja (ali preobilja) in prihranjen denar namenim za tiste v moji neposredni okolici, ki nimajo dovolj. Ne morem končati vojn, a lahko se odločim, da v službi ne bom več sodeloval/a pri opravljanju in pritoževanju. Ne morem nenadoma narediti sveta pravičnega za vse, a v svoji družini se lahko potrudim za to, da ne bom slabe volje stresal na zakonca in otroke.
Preberite še:
Kako v adventu ohraniti tišino in mir
Preberite še:
Advent od nas ne zahteva popolnosti
Preberite še:
9 zanimivosti o adventu, ki bodo pripomogle k bolj doživetemu božiču
