Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj je slovenščina možat jezik

Deli

Stanislav Škrabec velja za največjega jezikoslovca slovenista v 19. stoletju

Zanimivo je, da je bilo kar nekaj pomembnih slovenskih jezikoslovcev menihov, na primer bosonogi avguštinec Marko Pohlin in Valentin Vodnik, ki je bil nekaj let frančiškan.

Anton Škrabec postane pater Stanislav Škrabec

Tudi Stanislav Škrabec, ki se je rodil kot Anton Škrabec leta 1844 v Hrovači pri Ribnici, je bil menih. Prav tako kot Vodnik je bil frančiškan, a za razliko od njega je v redu vztrajal do svoje smrti.

Škrabčeva domačija

Škrabčeva domačija, kjer se je rodil pater Stanislav Škrabec in na kateri je rod Škrabčevih bival kar dvesto let, je bila pred leti obnovljena in je zdaj kraj, kjer potekajo različni kulturni dogodki ter različna poslovna in družabna srečanja.


Škrabec je vstopil v frančiškanski red avgusta 1863, ko je bil star 19 let. Za svoje meniško ime si je izbral ime Stanislav. Bil je nadarjen za jezike, zato je med drugim med letoma 1868 in 1870 poučeval grščino, nemščino in slovenščino na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu.

Nadarjen jezikoslovec

Leta 1870 je v Novem mestu izdal slovito razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki velja za začetek slovenskega glasoslovja, in nato odšel na študij klasičnega in slovanskega jezikoslovja v Gradec.

Po koncu študija je leta 1873 začel poučevati jezike na gimnaziji v Gorici, kjer je poučeval do jeseni 1915. Novembra istega se je zaradi italijanskega topniškega obstreljevanja Gorice preselil v frančiškanski samostan v Ljubljani, kjer je leta 1918 umrl.

Najpomembnejši slovenist 19. stoletja

Po mnenju slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča je bil Škrabec najpomembnejši slovenski jezikoslovec slovenist v 19. stoletju. Zavračal je slovanske, germanske in italijanske jezikovne vplive v slovenskem knjižnem jeziku.

Polvikanje (na primer ste bil ali ste bila), ki je bilo še do pred kratkim zelo razširjeno v pogovornem slovenskem jeziku, je imel za vpliv italijanščine. Merilo za pravilnost v slovenskem knjižnem jeziku je bila zanj preprosta govorica Dolenjcev in Kranjcev nasploh.

STANISLAV ŠKRABEC
PUBLIC DOMAIN

Piši tako, kot se je govorilo v 16. stoletju

Po njegovem naj bi se v slovenskem knjižnem jeziku pisalo tako, kot se je govorilo na Kranjskem v 16. stoletju v času Primoža Trubarja. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo tonemsko naglaševanje (poznajo ga predvsem gorenjsko in dolenjsko narečje ter del koroških narečij) sprejeto v knjižno normo.

Narodno zavedni mož

Škrabec je bil zelo narodno zaveden in slovenski jezik je bil zanj bistvo slovenstva. Tako je med drugim v besedilu, ki je bilo leta 1918 objavljeno v Jezikoslovnih spisih, te je Leonova družba objavljala med letoma 1916 in 1921, zapisal. “Kako malo se pri nas ceni, kar nas dela narod, slovenski narod. To je, kaj ne, naš jezik, naš knjižni slovstveni jezik.”

V časih, ko smo bili Slovenci izpostavljeni ponemčevanju, je tako spodbujal Slovence z lepimi in ponosnimi besedami o slovenskem jeziku. “Ali ni ravno ona, ravno naša slovenščina mej vsemi slovenskimi jeziki najlepša, najprimerniše vstvarjena v vsakem oziru? Kako bogat je naš vokalizem v primeri, recimo naravnost, s hervaškim …”

Pri bogastvu slovenskega vokalizma je imel Škrabec v mislih to, da ima slovenščina edina med slovanskimi jeziki osem oziroma devet samoglasnikov (vokalov), drugi slovanski jeziki imajo večinoma pet samoglasnikov.

BOOKS
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Možati polglasnik

Zelo zanimivo je bilo tudi njegovo mnenje o polglasniku, ki ga ima slovenščina in še nekaj evropskih jezikov, na primer bolgarščina, nemščina, angleščina, francoščina, nizozemščina, danščina, portugalščina in romunščina.

Prepričan je bil, da uporaba polglasnika (simbol zanj je ə, v knjižni slovenščini pa ga zapisujemo s črko e; na primer beseda pes se izgovori kot pəs) daje jeziku možatost: “Celo /naš/ polglasnik dela našo slovenščino nekako moško in ob enem lahkotno, mejtem ko ima hervaščina sè svojimi polnimi glasovi nekaj težkega, pa zraven – kako bi rekel, da ne bi žalil? – nekaj ženskega, morda celo otročjega.”

“Zadosti krepak in moški, če se ne govori prenemarno, je tudi naš konzonantizem (soglasniki, op. p.), ki je prost tistega mehkuženja …(…). Po pravici se je celo hervaškega ć, dasi nam ni celo tuj, knjižna slovenščina znebila.”

Eden najlepših jezikov na svetu

V besedilu iz leta 1918 je zapisal še nekaj pohval na račun slovenskega jezika: “Da je naša slovenščina lep jezik, priznavajo tudi izvedeni in pravični tujci. Nekdanji ljubljanski profesor Peter Petruzzi je bil rojen Lah, /pa/ jo je hvalil, da spominja v tem oziru na španščino. Zdi se mi pa, da je španščina premonotono slovesna, da bi se ji mogla primerjati naša priprosta pa raznolična slovenščina. Naša slovenščina je torej, prepričani smemo biti, eden najlepših jezikov na svetu.”

Umetni jezik in vrtnarstvo

Škrabec je med letoma 1908 in 1910 oblikoval tudi svoj mednarodni umetni jezik, ki ga je imenoval evlalija, kar v grščini pomeni lepo govoreča. Poleg jezikoslovja se je rad ukvarjal tudi z vrtnarstvom. Menda je prav on prvi k nam prinesel gladiole.

 

Glavna vira: spletna stran Slovenska biografija; Jože Toporišič, Besedna družina slověn- v Škrabčevih delih, v Besedjeslovne razprave.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.