Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

To je vaja, “ki je posebej učinkovita za moške, vesele smo je pa ženske”

SARA JEREBIC
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Zakon – poslanstvo in hkrati odgovornost

Letošnji advent je lahko priložnost, da se mož in žena še bolj povežeta, da spregovorita o svojih ranljivih plateh, da se rešita vsaj katerega od nedelujočih vzorcev. Kako?

Za Našo družino je svoje strokovno znanje in izkušnje delila Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevtka.

Zakrament ni družina, ampak zakon. Zakaj je po vašem mnenju Cerkev povzdignila zakrament sv. zakona tako visoko?
Od odnosa med zakoncema je odvisno vzdušje v celotni družini. Mož in žena težko sodelujeta kot starša, če ne moreta sodelovati kot zakonca. To je žal še posebej razvidno pri mnogih razvezah. Kakšno čustveno doto bosta zakonca dala svojim otrokom in ti spet svojim otrokom, kar se potem prenaša iz generacije v generacijo? Ali bolje rečeno, koliko bo med njima ljubezni, ki jo bosta lahko odsevala na otroke, kako se približujeta drug drugemu, hkrati pa koliko sta prosojna za Boga in koliko se Bog lahko po enem zakoncu dotakne drugega. To je izjemno poslanstvo in hkrati odgovornost, za katero se včasih zdi, da je morda prevelika.

A kljub temu zakonci postavljajo na urnik vse mogoče obveznosti, ne pa tudi časa, ki ga bodo namenili drug drugemu, kot da si moramo ljubezen najprej zaslužiti.
Na začetku zveze je časa, ki ga fant in dekle namenita drug drugemu, veliko. S službo, otroki, skrbjo za stanovanje, boleznimi pa vstopa v njuno življenje vse več stresa, ki ga je pogosto žal najlaže sproščati ob najbližjem, zakoncu. To je lahko eden izmed zelo pogostih razlogov, zakaj se potem zakonca oddaljita, ker si postaneta na nek način nevarna.

Pomembno je, da si mož in žena vsak dan vzameta čas in si podelita najtežje in tudi najlepše trenutke in doživetja v dnevu. Mi temu rečemo: delitev je sprostitev. Če si lahko povesta, podelita, potem bosta laže prepoznavala sprožilce in jih laže obvladovala, se pomirila in se posledično tudi manj prizadela.

Težava nastane, ko se navadita živeti odmaknjeno. Posledica tega pa je, da bo vsaj eden izmed otrok to nezavedno čutil in se na to uglasil. Navadno z vedenjem, ki staršev ne razveseljuje.

SARA JEREBIC
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Preizkušnje so v zakonskem življenju neizogibne. Kaj svetujete zakoncem, kako naj ravnajo, da jih bodo laže sprejeli, da jih bodo še bolj povezale?
Da se navadijo govoriti o tem, kar čutijo, mislijo, doživljajo, da lahko čim več notranjega sveta ubesedijo. Velik del rešitve je že, če kot zakonec zmorem povedati in me drugi lahko razume. V nasprotnem primeru smo tiho, sami, nerazumljeni in morda še jezni, ker smo sami. S tem pa drugega odganjamo stran.

Drugi vidik je zelo duhoven. Sprejeti, da so v življenju omejitve, pomeni sprejeti, da se v življenju počutiš tudi nemočnega in ne moreš nič proti temu. To ni spodbujanje, naj nekdo obupa ali vztraja v vlogi žrtve. Nasprotno. To terja od človeka zelo aktivno vlogo, da se sooči s temi omejitvami in jih izroča: “Bog, pomagaj mi to nositi, ker jaz ne morem.” To pomeni, da si upamo biti ranljivi in nepopolni. Ni cilj biti popoln, ampak celovit. Slednje pa si lahko, če si odprt za druge, ki te lahko dopolnijo.

/…/

Vsi hrepenimo in si želimo medsebojne povezanosti, tako smo ustvarjeni. In če te ni, potem prihaja do sporov, težav z otroki in tako dalje, če skrajšam: do odtujenosti, kar pa zelo boli. Vsak ima svojo strategijo zaščite pred bolečino, katere se je naučil že v svoji primarni družini. Nekateri jo na primer odrežejo, drugi zalijejo, lahko se umikajo, napadajo ali oboje. 

S kakšnimi izzivi se najpogosteje srečujejo zakonci, ki prihajajo k vam na terapije?
Veliko zakoncev pride zaradi težav, ki jih imajo otroci, pa potem pogosto preide družinska terapija v zakonsko. Mnogo parov pride zaradi čustvene nepovezanosti in s tem povezanim čustvenim nezadovoljstvom. Včasih so v takem primeru potrpeli, danes pa rečemo: ali bova kaj naredila, da se to spremeni, ali greva narazen. Bolj zahtevni smo.

Ta nepovezanost botruje tudi izogibanju spolnim odnosom, mnogim prevaram in čustvenim incestom v družini, ko se potem starši preveč naslonijo na otroka, kot bi bilo zdravo ali potrebno. Prevare so še posebej boleče, ker gre za izdajstvo, zamenjanost, ponižanost, zlomljeno zaupanje, nekaj najhujšega za odnos.

Velik razlog za neustrezno povezovanje in s tem medsebojno pomirjanje zakoncev se skriva v njunem nezavednem svetu, ko rečeta, da včasih sploh ne vesta, zakaj se v določenih trenutkih tako neprimerno odzoveta, kljub temu da vesta, da to ni primerno. Če znata to prepoznati in o tem spregovoriti, potem sta že na zelo dobri poti. V terapiji zakoncem omogočamo novo izkušnjo, da se lahko povežeta na drugačen način.

MEDIATION
Photographee.eu - Shutterstock

Kaj želite sporočiti zakoncem na delavnicah?
Želim jim dati možnost, da se v prijetnem in varnem vzdušju čim bolj spoznajo in da lahko govorijo drug z drugim tudi o svojih ranljivih plateh. To je temelj medsebojnega povezovanja. Da zakonca vesta, kje so boleče točke v njunem življenju, predvsem pa da dobro poznata sama sebe.

Ko smo zaljubljeni, v drugega projiciramo svojo romantično podobo in ga kujemo v zvezde, ko pa zaljubljenost mine, imamo lahko občutek, da se je partner pretvarjal, da je popolnoma drugačen, kot se nam je predstavljal. 

Recimo, na začetku zveze se dva v polnosti predata drug drugemu, se telesno povežeta, si vse zaupata, ko pa se pojavi strah, da bi bila ranljiva pred drugim, se vklopijo obrambe in se to obdobje konča. Zato velja, da tam, kjer ni želje po spolnosti, je prisoten strah, zaveden ali nezaveden. Ne vesta, od kod kar naenkrat nesproščenost v telesu, odmikanje, vse ju moti … Strah lahko odstranita zgolj s čustveno povezanostjo, občutkom razumljenosti in naklonjenosti. Če to storita, se bo prej ali slej vrnila tudi želja po telesnem zbližanju. 

Drug cilj delavnic je spodbuda za zavestno delo za zakonski odnos. Kakor so za hišo pomembni dobri temelji, tako je za odnos pomemben pogovor, zavestna odločitev za spoštljiv in naklonjen odnos, tudi takrat, ko bi se človek na impulz odzval malo manj naklonjeno. To daje odnosu varnost, še posebej ko pridejo težji dnevi. 

Kako naj zakonca negujeta njun prostor, da se bosta oba počutila varno?
Tako, da govorita o svojih občutjih v prvi osebi ednine, v prvem sklonu – imenovalniku, ne v četrtem sklonu – tožilniku. Morda ne izbruhnemo v odnosu do otrok, v službi …, ostanejo pa v nas občutja. Če jih ne podelimo, bo to prišlo nekje na dan v manj prijetni obliki. Pomembno je, da moški razume, da se žena razbremeni tako, da občutja podeli, moški pa vsaj na začetku tako, da umolkne in sam v sebi premelje težave. Naredi pa uslugo ženi in tudi sebi, če ji pove, kaj doživlja, ker jo s tem sprosti.

Druga podobna preventivno negujoča vaja bi lahko bila, da si vsak večer povesta, kaj sta v tem dnevu doživela, začutila najlepšega, radostnega in kaj najtežjega, grenkega, pa čeprav za pet sekund. Tako bosta ustvarjala neke vrste avdio čustveni dnevnik, ki jima bo pomagal spoznavati tako sebe kot drugega. Ta vaja je posebej učinkovita za moške, vesele smo je pa ženske.

Družina je dom ranjenih src, a je tudi mesto ozdravljenja, če spustimo Boga zraven. Se strinjate?
Ja, pridejo trenutki v življenju, ko se človeku lahko zdi, da ne bo zmogel, da ni več smisla, da je pretežko. V takih trenutkih me ljudje tudi neposredno povprašajo o mojem smislu življenja, o moji veri. Takrat šteje samo človeški stik in to je v takih trenutkih najbolj terapevtsko.

Če sama ne bi upala in verjela, potem bi bil ves trud brez smisla. Če obstaja Nekdo večji od mene, potem se lahko nanj naslonim. To je posebej razvidno v trenutkih težkih preizkušenj, smrti, bolezni. In vera je v bistvu edini način, ki lahko bolečini in trpljenju da smisel.

 

Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.