Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Pri 18 letih v samostan: “Moja želja je pripraviti mlade na življenje”

EMA ALIC
OSEBNI ARHIV
Deli

Tisti, ki oznanja, mora najprej sam vedeti, koga želi ponesti mladim

Danes 26-letna šolska sestra Ema Alič je v samostan odšla pri 18 letih. Prve zaobljube je imela pred štirimi leti, 2. septembra letos pa je v  domači župniji Javorje nad Škofjo Loko izpovedala večne zaobljube. Njeno geslo je bilo: “Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.” (Lk 10,20b) Kot pravi, je to edino res vredno, obenem pa še povsem zagotovljeno veselje, pa naj bodo v življenju navzoči uspehi ali porazi.

V pogovoru je spregovorila o svojem poklicu in delu z mladimi.

Ste precej mladi. Se vam kdaj zgodi, da so ljudje, ki vas spoznajo v civilu, presenečeni, ko izvejo, da ste redovnica?
Zelo težko me kdo spozna v civilu, saj sem praktično vedno v redovni obleki. Letos sem le trikrat na hitro skočila v hribe, pa še to v okolju, kjer se itak poznamo med seboj.

Kakšni pa so bili odzivi domačih, sošolcev, prijateljev, ko ste se odločili za ta poklic?
Nihče ni nasprotoval. Nekateri so bili presenečeni, mnogi so to nekako pričakovali. Spet drugi niso razumeli, kaj to pomeni. Moji dobri prijatelji pa so se tega predvsem skupaj z menoj veselili. Najbolj težko je bilo domačim, saj nobeno slovo ni lahko. Predvsem se jim je zdelo, da odhajam prezgodaj. A vedela sem, kaj hočem, kaj Bog želi, da storim, in niti za hip nisem pomislila, da bi odlašala.

Prejela sem posebne milosti, tega se zavedam. Že nekaj let prej (ko sploh še nisem zares vedela, kaj si želim) sem molila za trenutek, ko bom svojo odločitev morala povedati domačim in za najpomembnejše korake, ki spremljajo tako odločitev. V tistih dneh in mesecih me je Sveti Duh nosil na svojih perutih. Ko dvomim in mi je težko, se spominjam teh časov in zaupanje se mi povrne: vem, da je Bog zvest in za svoje vedno poskrbi. Od mene pa je odvisno, da ostanem Njegova. Čeprav nepopolna in grešna, a želim biti Njegova.

“On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.” (1 Tes 5,24)

EMA ALIC
OSEBNI ARHIV

Kje se pri vašem poklicu srečujete z mladimi?
V župniji Šturje poučujem verouk in sodelujem pri različnih aktivnostih z mladimi in birmanci. Zelo rada poiščem mlade tam, kjer sta petje in glasba. Predvsem pa se zelo rada družim z mladimi, kjerkoli že s(m)o. Zdi se mi namreč nemogoče ločiti delo od življenja. Moje delo je življenje in življenje delo. Je poslanstvo. Pastorala in življenje sta zame neločljiva.

Kaj vam je pri delu z mladimi največji izziv?
Moja želja je pripraviti mlade na življenje. Za srečno življenje pa sta, tako verjamem, pomembni zdrava pamet in iskrena vera. K zdravi pameti sodi sprejeti življenje tako, kot je. Ni le igra in zabava. Resničnost je tudi delo, so vsi odnosi, ki jih živimo taki, kot smo. Pri vsem pa naj bi bila zraven naša odgovornost. Kljub temu pa je življenje lepo in velika vrednota je, če se naučimo delati z veseljem in ceniti to, kar delamo (jaz in drugi).

Obenem pa bi mlade rada naučila moliti, kar pomeni živeti z Jezusom. Živeti tako, da bi Jezus postal del njihovega življenja. Sv. mati Terezija pravi, da je vera sad molitve. Če bomo mlade naučili moliti, jih bomo naučili hoditi skozi življenje z Jezusom Kristusom. To je največji dar, ki jim ga lahko damo.

Želim si, da bi se mladi naučili zajemati iz veličine zakramentov in Svetega pisma. Ubadam se s tem, kako to približati mladim, a prav nič okrniti ali pa na to navezati toliko različni mikavnih točk in metod, da se izgubi bistvo. Skrivnosti, ki jih je Bog zaupal svoji Cerkvi, so tako velike, da privlačijo, vlečejo, mikajo in predvsem nahranijo. Tudi mlade.

Še en izziv imam (morda še bolj željo): mladim približati vrednoto pristnega prijateljstva.

EMA ALIC
OSEBNI ARHIV

O prijateljstvu

Prepričana sem, da je prijateljstvo vedno izziv. Že v Svetem pismu piše: “Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.” (Sir 6,14) Danes po toliko letih to še vedno drži. S prijatelji rasteš, ob njih se učiš biti nesebičen, se učiš ljubiti. Nobeno prijateljstvo ni popolno, zato je to čudovita šola odpuščanja. Da nimaš popolnega prijatelja, je super, saj edino tako lahko, ob tem ko spoznavaš svojo omejenost, prijateljstvo vračaš.


Danes smo naravnani zelo individualistično in samozadostno. Včasih se mi zdi, da je pri mladem človeku treba najprej zbuditi potrebo po globokih vezeh, kot je prijateljstvo, ki je več kot poznanstvo ali oseba, s katero hodiš skupaj ven. Zdi se mi, da nekateri ne opazijo, da jim to v življenju manjka.

“Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je služenje. Sad služenja je mir.”  (sv. Mati Terezija)

Ali opazite vpliv pametne tehnologije in omrežij na najstnike?
Ogromen vpliv ima. V svetu mladih se vse vrti okrog tega. Včasih se zdi, da živijo v vzporednem svetu. Sedijo drug ob drugem vsak s svojim telefonom v roki in se dejansko, najprej nisem verjela, pogovarjajo med seboj. Število ogledov, všečkov njim pomeni mnogo več kot zgolj številko.

To je treba razumeti, če želimo razumeti mlade. Če jim vzamemo telefon, jim vzamemo življenje. To zelo težko sprejmejo. Nekateri med njimi pa npr. ob koncu birmanskega vikenda brez mobitela spoznajo, da so se med seboj več pogovarjali (ali sploh pogovarjali) in to razumejo kot dobro. A pogosto tega res ne morejo tako hitro spoznati.

Tehnologija nam ponuja tudi ogromno dobrih možnosti: poslušanje dobre glasbe, dobrih filmov, Sveto pismo, brevir, različni blogi, spletne strani, na Facebooku lahko širimo in preberemo toliko dobrega … Na to je dobro mlade opozoriti.

Meni je internet pomagal odkriti Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja. Še vedno se spomnim občutka, ko sem kliknila na povezavo in čakala, kaj se mi bo prikazalo na zaslonu. In tisto, kar se je pojavilo, se mi je zdelo, da bi lahko bilo pravo. Potem je minilo še nekaj mesecev, da sem sestre zares spoznala, a prvi vtis je ostal. Pred desetimi leti je bilo precej drugače in dosti manj izbire, a princip pozitivnega nagovarjanja ostaja isti. Je pa tu veliko več pasti. Ne le kvantitativno, ampak so nevarnosti na drugačni ravni, kar lahko zelo negativno vpliva na razvoj osebnosti mladostnika.

Sama iščem pravo pot. Tehnologija je del življenja vseh nas in normalno je, da je tudi ena od možnosti zbliževanja. Treba jo je pametno uporabiti tudi za to, da se mladim približamo oz. smo v medsebojnem stiku. A tu smo na tankem ledu. Ker včasih pa bi morda bilo bolje, če jim pokažemo alternativo. Obenem pa tudi sama vedno znova premagujem skušnjave, ki me čakajo v tem svetu.

EMA ALIC
OSEBNI ARHIV

Česa po vašem mnenju pri slovenski mladinski pastorali manjka?
Težko rečem, saj se mi zdi pastorala na slovenskem precej raznolika, od župnije do župnije. Morda pa največ manjka druženja. Biti skupaj, ko nam je lepo (ne ko uživamo). Tu pa se rodi tudi skrb za druge: najprej medsebojna, potem pa še za druge.

Če rečem na splošno, se morda včasih preveč oddaljimo od bistvenega in preveč ukvarjamo z metodami in načini. Tisti, ki oznanja, mora najprej sam hrepeneti in vedeti, koga želi ponesti mladim ter kje ga mladi lahko najdejo. Metode, pastoralne drže, načini so postranske zadeve, lahko jih tudi spreminjamo, menjamo.

Mladim ponesti veselje v Jezusu Kristusu in pogum, ki ga bodo za življenje iz vere zelo potrebovali, to bi morala biti naša prioriteta.

 

Intervju je bil najprej objavljen v reviji Najst, št. 3, januar‒februar 2017

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.