“Že lep čas ne verjamem več v čudeže zase! Vedno molim za druge, nikoli nisem prosila za lastno ozdravitev.” Tako je zdravniku odgovorila francoska redovnica Bernadette Moriaux, dolgoletna bolnica za sindromom caude equine, ki vodi v postopno ohromelost. Predlagal ji je, naj poroma v Lurd. Takrat 70-letna sestra je na prigovarjanje sestre, naj gre, dokler ji to telo še dopušča, predlog le sprejela.
Preberite še:
Sestra Tončka in njen čudež na Brezjah
Obisk Jezusa
V Lurdu je, ko so jo potopili v bazen lurške vode, imela občutek, da jo je ledeno mrzla voda nečesa umila. V Marijini votlini je molila: “Gospod, ničesar nočem zase. Olajšaj trpljenje tistih, ki so tukaj okoli mene, in vseh, ki jih poznam, ki jih imam rada in so se mi priporočili v molitev.”
Pri blagoslovu z Najsvetejšim je kot še nikoli čutila, da jo je obiskal Jezus. Razumela je, da ji govori: “Vidim tvoje trpljenje in trpljenje tvojih bolnih sester in bratov. Daj mi vse.” Tri dni po vrnitvi je na vozičku pri molitvi pred Jezusom v evharistiji začutila toplino, ki je izhajala iz srca in se je razširila po vsem telesu. Ko se je vrnila v sobo, je po navdihu odstranila invalidske pripomočke, zatem pa tudi nehala jemati morfin. Po večletnih preiskavah je danes uradna lurška ozdravljenka, sedemdeseta po vrsti.
Kristus v evharistiji na telesni (čeprav skrivnostni zakramentalni) način ostaja med nami. “Zato nismo danes živeči Zemljani nič prikrajšani glede na one, ki so živeli v času, ko je Jezus v človeški naravi še živel v naših pogojih bivanja,” piše Marjan Turnšek. Tudi danes deluje in želi delovati.
Preberite še:
Zakaj Bog ne dela več čudežev?
Bog lahko deluje kadar koli in kjer koli
V zgodbi pa v adventnih dneh nagovarja še nekaj. Marija ob oznanjenju ni imela v mislih sebe in svojih načrtov. Kristus se je povsem prepustil Očetovi volji; “čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem”. Odsev te Marijine popolne prepustitve in Jezusove “izpraznitve”, ki jo teologi imenujejo tudi kenoza, so naša dejanja samopozabe in podaritve, kot jo najdemo pri sestri Bernadette.
Bog lahko deluje kadar koli in kjer koli. Vsekakor tudi takrat, ko ga prosimo zase. Brez dvoma pa mu pridemo naproti, če smo prazni ukvarjanja s seboj, skrbi in opravkov. Dovolimo mu, da nas prazne obišče za praznike.
Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik tednika Družina, letnik 67, številka 50.
Preberite še:
Kako Cerkev odobri čudež
Preberite še:
Kako je moj pokojni oče rešil Miklavžev večer
Preberite še:
Kako sem tako šokirala prodajalko, da so jo oblile solze
