Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“V zakonu narediš stvari, ki so ljube tvojemu zakoncu. Želiš čutiti, da je on zadovoljen”

ZAKONCA VULIC
ARHIV DRUŽINE VULIĆ
Deli

Ena temeljnih težav zakonov, v katerih škripa, je, da se možje in žene ne znajo pravilno pogovarjati, sta prepričana Martina in Ivica Vulić

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Skupaj sta bila že v porodnišnici, saj njuni rojstvi ločujejo le trije dnevi, nato v vrtcu, sošolca sta bila v srednji šoli, zametek njune dvojine pa je prinesla druga obletnica mature. Martina in Ivica Vulić sta poročena 21 let. Imata tri otroke: 15-letnika, 12-letnico in 10-letnico. Osem let sta v Šempasu pri Novi Gorici dejavna v zakonski skupini, ki sta jo več kot polovico tega obdobja tudi vodila. 

Kako zakonska skupina deluje na vajin odnos?
Martina: “Bum” oziroma veter v jadra za najin zakonski odnos je bil temeljni seminar skupnosti Družina in Življenje. Ne rečem, da sva prej imela slab zakon. A omenjeni seminar nama je dal zavest, da se morava potruditi, da sva v družini par midva, in to je pomembno.

Katere nove razsežnosti so se vama odprle?
Ivica: Za dober odnos se moraš truditi. Vsak dan. Ni tako, da se poročiš, potem bo šlo pa vse samoumevno naprej. Ne le prvo leto, tudi po 20 letih zakona je treba ženi prinesti rožico. V določeni fazi ugotoviš, da se moraš za dober odnos večkrat odreči samemu sebi. A ne v slabem pomenu. Narediš stvari, ki so ljube tvojemu zakoncu. Želiš čutiti, da je on zadovoljen. Osredotočenost na prioritetno zadovoljevanje lastnih potreb dolgoročno vodi v razdvojenost.

Martina: V zakonski skupini se srečujemo podobno misleči. Vsem je skupna skrb za dober zakonski odnos. Tam spoznaš, da imamo zakonci podobne težave, da se je vredno truditi, ter končno dobiš potrditev, da si na pravi poti. Vsi, ne glede na življenjske izkušnje in preizkušnje, si pomagamo med seboj.

Ko se pripravljava na vodenje zakonske skupine, se včasih tudi skregava. Spomnim se, da sva se nekoč pripravljala do enih zjutraj. Brusila sva svoje poglede, se “preigravala”, razčistila ogromno stvari.

Tako se imajo pri Vulićevih:

V teh letih sta doživela in slišala veliko zgodb. Kaj bi označila za glavno težavo v zakonih?
Ivica: Skupna točka večine parov, ki imajo težave v zakonu, je to, da se ne znajo pogovarjati. V mislih nimam vsebin, kot so nakup ploščic, televizije in omare ter kdo bo otroke peljal na nogomet. Manjka pogovora o tem, kaj bi kdo rad. Moški pogosto slišimo: “Saj sem mislila to in to …”

Ne vem, kaj si mislila, in obratno. Žena ne more vedeti, kaj mislim jaz. Povej na glas, izrazi svoja pričakovanja v odnosu in brusita se ob večnem iskanju kompromisa med jaz in midva. To je slišati zelo enostavno, ampak tudi midva odigrava veliko “tekem kompromisa”, ki so včasih na robu rumenega kartona.

Martina: Glede intimnih tem se je v skupini težko odpreti, zato se v takšnih primerih razdelimo na manjše skupinice ali le posamezne pare. Zgodi se tudi kakšna konkretna izpoved, tečejo tudi solze.

Čemu se je bilo vama osebno najtežje odpovedati v korist zakona in odnosa?
Ivica: Gotovo bi rad šel večkrat na kak dogodek s prijatelji ali na tekmo. A če si postaviš prioritete, ni težko. Prioriteta sta žena in družina. To, ko tako nanese, povem tudi prijateljem.

Martina: Drži, večkrat se je že odrekel čemu na račun kakega dogodka, na katerega sva šla skupaj. Seveda so me moški hitro vprašali, zakaj ga ne pustim zraven. Pa sem v šali odvrnila: “Fantje, zamislite se, očitno mu je z menoj lepše kot z vami.” In so bili kar tiho. (nasmešek)

Pred kratkim sem na vprašanje o največji želji v službeni anketi napisal: “Postarati se z ženo.” To so brali tudi drugi in nisem mogel verjeti, koliko ljudi me je poklicalo, ker jih je odgovor nagovoril v pozitivnem pomenu.
Ivica

Preizkušnja, ki ju je utrdila

Ko sta Ivica in Martina, sicer oba ekonomista, postala par, je bil Ivica vzpenjajoč se poklicni nogometaš.


Kmalu je sprejel mikavno ponudbo kluba iz Avstrije: “Ko sem šel igrat v Innsbruck, je bila za naju to prva huda preizkušnja. Martina je tedaj pustila službo, dom in mamo, potem ko ji je malo pred tem umrl oče. To je bilo precej tvegano. Potem je prišla še moja poškodba, zaradi katere sem zelo mlad končal profesionalno pot športnika.  A tovrstne preizkušnje te v življenju utrdijo.”


Drug za drugega sta nevede molila, še preden sta se njuni poti združili. Martina je na bližnji Sveti gori prosila za bodočega fanta. Ivica pa je “oboževalec” p. Leopolda Mandiča in ravno v tistem obdobju se je začelo “dogajati” z Martino.


Njun odnos je rasel, vselej sta si želela tri otroke, a sta morala biti potrpežljiva. “Pet let sva se zdravila zaradi neplodnosti. Nato pa sva po naravni poti dobila vse tri. Izmolila sva jih,” pravi Martina.

Kako vama uspeva slalomiranje med službenimi in družinskimi obvezami?
Martina: Kar nekaj logistike je. Karseda si pomagava in se usklajujeva. Staršev s prevozi otrok ne obremenjujeva preveč. Čas, ko je treba katerega od otrok na kakšni dejavnosti počakati, navadno izkoristiva za sprehode, sama, v dvoje ali pa s katerim od otrok, kakor pač nanese. Temu rada rečeva “blagoslovljeni trenutki”, čeprav so stlačeni v naš vsakdan. Spodbujava drug drugega. Včasih pa opraviva tudi kakšen nakup. Opravila in skrbi si v družini deliva, vedno več sodelujejo tudi otroci.

Ko Ivica na primer lupi mandarino, reče, da bo prva zame. Šele nato pridejo na vrsto otroci. Pravi, da bom jaz ostala z njim, oni se bodo poročili in zapustili očeta in mater. (nasmešek)
Martina

Oba imata v službah opravka z denarjem. Kdo pa je finančni minister doma?
Ivica: To sva razčistila prvi dan. Finance so velikokrat vzrok za prepir. Midva imava skupni račun. Nima smisla, da se “dajeva”, kdo je koliko zaslužil. Nemogoče je ovrednotiti moje zlikane srajce, večerje, ki me pričakajo, ko pridem iz službe, ali zajtrk, ki mi ga žena vsako jutro pripravi.

Ta tema je lahko malo žgečkljiva, če je eden od zakoncev nekoliko bolj zapravljiv od drugega. Zaupati si je treba in se tudi opozoriti, predvsem pa odkrito pogovoriti. Poznava zakone, ki so prišli v krizo ali celo razpadli in šele takrat sta si zakonca začela očitati dejanja, povezana tudi s financami in zapravljanjem. To so pomembne teme. Gre za krizo komunikacije.

Ko sem povabljen na kak družabni dogodek, s ponosom pridem z ženo. Kako bi bilo videti, če bi vsako leto prišel z drugo? To jemljeva kot del evangelizacije. Kot reklamo za dober zakon, poslanstvo.
Ivica

Včasih je na delu tudi ego, predvsem pri moških. Morda imamo kdaj občutek, da moramo zaslužiti več od žen. Občasno je blagodejen ščepec ponižnosti.
Martina: To je najbrž v moški naravi. Tako kot je v ženski, da žena poskrbi za topel dom, da je skuhano, okrašeno za praznike. Tega občutka se v popolnosti verjetno ni mogoče otresti. Poznam pa tudi drugačen primer: mož poskrbi za gospodinjstvo od A do Ž, žena pa je zelo uspešna v svojem poklicu. A zakon odlično uspeva in oba sta v njem zadovoljna, zato misliva, da je v zakonu vsakdo poklican, da izpolnjuje svoje poslanstvo.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.