Dneve preživljati v bolnišnici je že samo po sebi težko, če pa moramo tam preživeti praznične dni, pa je to lahko zelo huda preizkušnja. Kako se spopasti s tem? Je mogoče kljub osamljenosti najti smisel v božičnih praznikih? Kaj lahko za to naredimo sami in kako lahko pri tem pomagajo svojci?
Odgovore na takšna in podobna vprašanja smo iskali skupaj s patrom Danielom Golavškom, ki kot bolniški duhovnik v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani deluje od leta 2016.
V tem času ga je nagovorilo mnogo zgodb. Eno, ki jo lahko kot zgled uporabimo tudi v teh prazničnih dneh, je predstavil tudi v našem pogovoru.
Preberite še:
Rekli so ji, da je njena hči mrtva. Zdaj sta se našli po 69 letih
Kako poteka dan bolniškega duhovnika na sveti večer in na božič?
Kar zadeva obiskovanje bolnikov, praznični dnevi niso bistveno drugačni kot nepraznični. Morda se pozna, da je nekoliko več ljudi, ki si za ta praznik želijo prejeti obhajilo ali pa tudi maziljenje. Pa tudi v času pred prazniki, v času priprave na praznik, me večkrat pokličejo, da opravijo sveto spoved.
Obiskov je tako morda res nekoliko več, kakšnih drugih posebnosti pa ni. Kot bolniški duhovnik sem na voljo 24 ur na dan, red svetih maš je nespremenjen. Edino tiste prave polnočnice v kliničnem centru ni. Maša je, sicer slovesna, ob 19.30 kot vsak dan.
Preberite še:
Da ne bo vsako leto Sam doma: Privoščite si pravo praznično filmsko poslastico
Božič je izrazito družinski praznik. Če ga moramo preživeti v bolnišnici, je to lahko tudi psihično huda preizkušnja. Kaj bolnikom najbolj pomaga, da tudi v bolnišnici lahko doživijo božič?
Božič je, kot ste rekli, družinski praznik. Ampak kaj je družina? Družina so odnosi, ki jih živimo. Najhujše je seveda, če človek ostane sam in nima nikogar še posebej v težkih trenutkih, da bi mu stal ob strani. Takrat je božič res lahko zelo žalosten praznik.
Pa vendar opažam, da za praznike večinoma svojci kar prihajajo na obisk, se z bolniki pogovarjajo, prinesejo tudi kakšna darila. Včasih tudi sobe lepo okrasijo in tudi s tem ustvarijo vzdušje božiča.
Vendar ko govorimo o družini, ne smemo misliti samo na družino v ožjem smislu, ampak tudi na družino v širšem smislu. Pomembni so namreč tudi odnosi, ki jih imamo z na primer zdravstvenim osebjem. Tudi pri njih je ogromno požrtvovalnosti, odprtosti in prijaznosti. Tudi oni si vzamejo čas za kakšno lepo besedo. Od njih tako ne prihaja zgolj profesionalen, ampak tudi topel, človeški odnos. To je ena izmed pomembnih stvari, za katero sem prepričan, da mnogim bolnikom vse skupaj malo olajša in jim prinese tudi občutje božiča.
Preberite še:
91-letni zdravnik, ki še vedno dela. Zastonj.
Ne pravijo kar tako zdravstvenim delavcem angeli v belem, ker res dejansko tudi oni ogromno naredijo za to, da se ljudje, ki pridejo v bolnišnico, tam dobro počutijo. Da nimajo občutka, da je človek zgolj avtomobil, ki ga je treba popraviti, ampak človeka obravnavajo celostno in z neko človeško toplino.
Navsezadnje smo tukaj tudi duhovniki. Sam se kot bolniški duhovnik trudim prinašati besede tolažbe, besede upanja. Želim, da bi ljudje videli, da bolnišnica ni kraj, kjer se človek počuti otožnega in žalostnega, ampak da lahko tudi bolnišnica postane kraj srečanja z bližnjim in z Bogom.
Preberite še:
Pripravite robčke: to so najlepši božični oglasi leta 2018
Tudi svojcem ni lahko, če imajo v prazničnih dneh koga v bolnišnici. Kako naj mu bodo vseeno blizu, v oporo?
Dovolj je že samo to, da pridete. Ni treba narediti nečesa velikega. Tudi malenkosti so pomembne.
Že samo, da si vzamemo čas, da bolnik vidi, da nam ni vseeno zanj. To je največ. Včasih ne moreš narediti veliko. Sploh če pride kakšna huda bolezen. Težko pomagaš. Lahko pa ohraniš zaupanje, nasmeh, si človeku v oporo in v tolažbo.
Preberite še:
Deček, ki spreminja razpravo o splavu
Ne le v bolnišnicah, tudi drugod je veliko ljudi osamljenih. Kako osmisliti samoto? Sploh na tak praznik, kot je božič.
Človek ima lahko okoli sebe na desetine ljudi, pa se počuti samega, lahko pa živi nekje čisto zase, pa ne bo osamljen.
Osamljenost je stanje srca. Vedno znova pravim, da noben križ ni tako težek, da ga skupaj ne bi mogli nositi. Drug z drugim. Če pa človek ostane sam in da izgubi tudi vero, molitev in zaupanje v Božjo previdnost … potem je pa še tako majhen križ lahko pretežek.
Osamljenost zato niti ni toliko stvar fizične bližine, čeprav je tudi ta potrebna, ampak predvsem stanje srca. Človek se lahko hitro znajde v situaciji, ko ostane sam, ko ga ljudje zapustijo. In ni nujno, da je za to kriv sam. Marsikdaj na to nimamo vpliva. Kar je takrat pomembno, pa je to, da ohranjamo vero in molitev ter se ne začnemo zapirati med štiri stene, se ne smilimo samemu sebi in se ne pomilujemo, ampak se izročamo v Božje roke.
Tudi tako lahko človek pride do miru in sreče.
Osamljenost je mnogokrat tudi posledica egoizma, individualizma, samozadostnosti. A nazadnje vsak ugotovi, da je v družbi, v pristnih odnosih lepše živeti. Kako stopiti iz svojega ega? Kje najti zgled?
Težko je stvari posploševati, ker včasih, kot sem že omenil, se v življenju zgodi, da ostaneš sam pa zato nisi sam kriv in nisi ti egoističen.
Eno je tale naša stvarnost, v kateri se znajdemo, drugo pa je stanje duha. In menim, da lahko z zdravo duhovnostjo, z iskreno molitvijo in s pristno vero vsak človek pride do odrešenja.
Jezus je prišel za vsakogar, da bi nam prinesel odrešenje. In prepričan sem, da je vsak človek lahko deležen tega odrešenja, če le odpre svoje srce Bogu.
Preberite še:
Nenavaden terapevt ‒ kaj bi pa vi naredili, če bi v bolnišnici srečali konja?
Se morda spomnite kakšne močne zgodbe, ki ste jo doživeli v bolnišnici na božični dan ali okoli božiča?
Prav v povezavi z božičem se ne spomin nobene takšne zgodbe. Me je pa pred časom nagovorila ena, ki jo lahko prav v teh prazničnih dneh vzamemo za zgled.
Srečal sem družino, ki je imela v bolnišnici zelo bolno hčerko, staro okoli 10, 11 let. Imela je hude bolečine v trebuhu in niso ugotovili, kaj ji je. Mama je pripovedovala, da zaradi bolečin hčerka ni mogla niti spati in nekega dne je opazila, da ima na rokah in na dlaneh polno nekih manjših odtisov. Ko je hčerko vprašala, kaj je to, ji je ta odgovorila, da ponoči, ko ne more spati, moli rožni venec. In izkazalo se je, da je tisti rožni venec tako stiskala, da se je še zjutraj vse poznalo na dlaneh.
Ta zgodba me je zelo nagovorila.
Preberite še:
Potovanje Glorie Polo v onostranstvo in nazaj
Nekdanji bolniški duhovnik Miro Šlibar je nekoč dejal, da so bolniške postelje v času božičnih praznikov kot betlehemski hlevček, pastirji, angeli in trije kralji pa kot zaposleni in obiskovalci. Se tudi vam tako zdi?
Seveda. Če kje, potem ravno pri bolnikih, ki ležijo po bolniških posteljah, prepoznavam Jezusovo obličje.
Tako kot je Jezus trpel, sprejel svoj križ, na križu celo umrl in to svoje trpljenje daroval za ljudi in s tem prinesel odrešenje, tako tudi ti bolniki skupaj z Jezusom trpijo. In ljudje, ki ta svoj križ, to svoje trpljenje sprejmejo z vero in zaupanjem, prinašajo odrešenje mnogim ljudem okoli sebe. To je velik zgled, velika luč.
Kakšno je vaše voščilo vsem nam za božič?
V življenju je vsakemu kdaj naložen kakšen križ. Enim večji, drugim manjši. Ne glede na to v teh božičnih praznikih želim vsem, da bi vse te žrtve in dobra dela, ki jih naredite, da bi to v vas postalo vir vaše sreče, veselja in miru. Da bi se ob letošnjih božičnih praznikih zavedali, da prav tako kot Jezus tudi vi darujete svoje življenje za svoje bližnje in s tem sebi tlakujete pot svetništva. Da bi se zavedali, da ste veliki ljudje in ljubljeni Božji otroci. Da bo nad vami tisti blagoslov, ki daje življenju obilne sadove, da marsikdaj še sami ne vemo, od kod in kako.
Naj bo vaše srce napolnjeno z Božjim mirom in srečo.
Preberite še:
Skupaj sta praznovala še 66. obletnico poroke, nato pa odšla v večnost
Preberite še:
Počutila se je slabše kot zapornik, nato pa “se je zgodil velik čudež”
Preberite še:
10 nasvetov, kako se izogniti prepirom med prazniki
