Aleteia

Zakaj je bil letošnji advent zame drugačen

Deli

Priznati moram, da decembrov nikoli nisem pretirano marala

Temačni, mrzli in kratki dnevi so položili dobro osnovo za slabo počutje; advent, ki mi nikoli ni uspel tako, da bi bila z njim zadovoljna, pa je samo še dodal k vsemu temu. A letos se mi je zgodilo, da mi je bil prvič po mnogih letih december čisto všeč, advent pa sem lepo doživela. Razmišljala sem, zakaj je tako.

Adventni sklepi

Morda me je k temu med drugim spodbudilo tudi pisanje za Aleteio. Če nekaj govoriš drugim, moraš tudi sam tako ravnati, je moje načelo. Zato sem si v začetku letošnjega adventa rekla, da bi rada, da bi bil ta advent zame drugačen, bolj umirjen, ponotranjen in doživet. Nisem imela v mislih kakšnih revolucionarnih stvari, vendar pogosto majhne stvari naredijo veliko razliko. Zato sem naredila nekaj adventnih sklepov.

Nekateri so uspeli, drugi ne

Naj takoj na začetku povem, da seveda ni bilo vse idealno. Žal moram priznati, da se mi je pritisk zaradi otrok kar pogosto dvignil – pa čeprav sem si v začetku adventa rekla, da bom skušala biti bolj potrpežljiva ter da bom manj kričala in se razburjala. Na tem področju se tako ne bi rada preveč hvalila.

Mi je pa zato uspelo nekaj drugih stvari. Prav fino se mi zdi, da mi je uspelo v adventu malce omejiti čas, preživet za računalnikom ali na telefonu, zaradi česar sem bistveno več brala. Spet se mi je potrdilo to, da sama za resnično srečo potrebujem samo tišino, kavč s toplo odejo in odlično knjigo v roki. No, pa skodelico vročega čaja.

Trgovinam in božičnim napevom sem rekla ne

Ker res ne maram potrošniške mrzlice, prevečkrat slišanih božičnih napevov in ne gneče v nakupovalnih središčih ne v mestu, sem se odločila, da se temu karseda izognem. Seveda sem nekajkrat odšla po trgovinah, recimo ko sem pomagala Miklavžu pri njegovih nakupih ali ko sem morala to storiti službeno.

Sicer pa sem se stoječim kolonam pred parkirišči, slabemu zraku v velikih halah in stojnicam v mrzlem centru mesta resnično ognila. In to me je navdalo s prijetnim in nadvse pomirjujočim občutkom lastne izbire: če ti te stvari niso všeč, ti jih pač ni treba početi. Potem ti nehajo iti na živce, drugim ljudem pa pustiš, da delajo, kot oni mislijo, da je zanje najbolje.

Preprosti družinski trenutki

Najbolj vesela pa sem, da smo v tem adventu uspeli pričarati nekaj res lepih družinskih trenutkov. Ob temnih popoldnevih nismo na vsak način silili ven, ampak smo bili kar pogosto doma. Z otroki smo sami izdelali adventni venček in večkrat skupaj pekli piškote, kar je ena naših najljubših skupnih aktivnosti.

Vsak večer smo zmolili desetko ob prižganih svečkah na adventnem venčku, prebrali eno zgodbo o Frideriku Baragi ter prispevali kakšen kovanec v škatlico za revne otroke. Ko je v hiši zavel domačen vonj po sveže pečenih piškotih in smo skupaj brali otroške knjige, pa sem se zavedela, kako malo je v resnici potrebno za to, da se imamo lepo.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.