Dolgo sem tudi sama verjela v popolnost, v to, da bodo prazniki zares doživeti, če bo vse kot iz škatlice. Vedno znova so me prehiteli. Vedno znova je z njimi prišlo tudi spoznanje, da je čisto dobro tako, kot je. V veliko tolažbo mi je, da se je Jezus rodil v štali. In ko takole razmišljam, se mi zdi, da se še vedno rojeva v štali, ki pa se včasih navzven kaže bleščeča in blago dišeča, a v notranjosti še kako smrdi po gnoju, po tistem nepredelanem, ki še ni postal kompost in rodovitna zemlja.
Vedno bolj verjamem, da je Jezus prav zato prišel, da nas izpolni, dopolni, in da je vse, kar lahko naredimo, to, da mu dovolimo, da deluje v nas in po nas. Sprejmimo njegov obisk in njegove blagodejne besede, ki tako pobožajo dušo: “Ti si moj sin, moja ljubljena hči, danes sem te rodil.”
Preberite še:
“Za izvajalce je najlepše, da lahko poslušalcem podarimo čudovito glasbo in doživetje božiča”
Tokratne anketirance smo povprašali, ali si tudi oni naložijo preveč dela in jih povozijo vse divje priprave, nakupovanje, različne predstave in pričakovanja v družini ter jim zmanjka časa za duhovno pripravo. Kaj jim božič sploh pomeni? Kako se pripravljajo na praznovanje Jezusovega rojstnega dne, na njegovo rojstvo v srcu vseh njim bližnjih?
Berta Golob, pisateljica: Preveč nikar ne pričakuj, preveč nikar ne obljubuj
Da bi bila zaradi prevelikih pričakovanj kakega praznika razočarana? Prav nikoli. Že zato ne, ker se držim pesnikovega načela: Preveč nikar ne pričakuj, preveč nikar ne obljubuj /…/, kjer je preveč prelepih sanj, preveč je tudi zlih spoznanj. Reklame in vabe k praznovanjem me ne vržejo s tira. Oni dan sem na cesti skoraj pogrnila v dolgo napeljavo samega okrasja, ki se je delavcu iz rok zmuznila na tla. Bolje, da v nebesih niso slišali spontane antimolitve!
Moje pričakovanje gre povsem v drugo smer. Vem tudi, da se zdi komu pootročeno. Takole stara ženska se gre ene šemarije. Na hišni prag pred skoraj že stoletna vrata kar prvi dan adventa naložim plast mahu in nanj postavim samo ovčko in pastirja. Potem pa reče kak obiskovalec: Ja, pa saj še NI božič. In mu ne kapne ne v glavo ne v srce, da je to le znamenje priprave nanj … Lani je pa nekdo vendarle rekel: Tole je pa pravzaprav evangeliziranje!
Prevelikim pričakovanjem se mi ni treba izogibati, ker jih ne gojim. Potrudim se vzdrževati v razpoloženju zadovoljstva in hvaležnosti, da živim v kolikor toliko varnem okolju in med prijaznimi ljudmi. Da ne doživljam lakote in si komaj predstavljam, kaj je tako imenovani socialni minimum. Da sem na toplem in pod svojo streho. Da nam (še) nihče ne grozi s topovi, saj imam v kosteh še ves medvojni strah in grozljivost one naše kratke, a peklenske bliskavice.
Božič me tako prežema z dodatno hvaležnostjo in s prošnjo za mir ljudem nazemlji.
Kaj je zame lep praznik? To, da malo dalj vasujem ob dobrih ljudeh, ko se jih spominjam, živih in rajnih. Da komu na kak način “pripognem vejo”, kakor se je nekdaj reklo dejavni prijaznosti, s katero se pa nihče ni hvalil. Pa da nekako doumevam, kaj pomeni “v Njem se gibljemo in smo”.
Kaj drugega je zgolj ljubko okrasje. Sodi zraven, zakaj pa ne!
Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester
Franci Petek, direktor Smučarske zveze Slovenije: Načrtno dati kako stvar manj na urnik
Zaradi prevelikih pričakovanj še nikoli nisem bil razočaran nad prazniki. Res pa je, da je za pripravo nanje potrebno nameniti kar nekaj časa in to uspe enkrat bolj, drugič manj. Ker sem močno vpet v službene dejavnosti, moram načrtno dati kako stvar manj na urnik, da sem ob večerih lahko z družino. Trudim se, da se že v adventu čim večkrat ob večerih zberemo skupaj in se pogovarjamo. To, da sem doma, je moj prispevek, da pričaram pomembnost velikega praznika in tega, kar nam želi sporočiti. Vsako leto pripravimo hišo posebej za ta dogodek – postavimo jaslice, okrasimo drevešček; to je dediščina, ki sem jo prejel od doma. Zame so lepi prazniki, posebej božič, ko se zberemo izključno v krogu družine, gremo skupaj k božičnici ali k polnočnici in se pogovarjamo o letu. Izpostavimo tisto, kar nam je uspelo in kar bi še radi uresničili in načrtujemo za naprej. Zame so čarobni trenutki, ko se poglobimo vase, v svoja dejanja, ko zmolimo, pokadimo hišo …
Preberite še:
“Kako naj predam sporočilo Božje besede otrokom, če je tudi sama ne razumem najbolje”
Valentina Smej Novak, založnica in avtorica: Dnevi, kamor projiciramo svoja hrepenenja, cilje in nove začetke
Praznikov se seveda veselim, tudi zato, ker skušam “praznino” v besedi čim bolj napolniti; seveda je del praznikov tudi pričakovanje. Pogosto se izkaže, da je pričakovanje pravzaprav najlepši del – tudi zato nemara občutek izpraznjenosti po koncu praznikov.
Seveda niti Miklavž niti božični večer, niti novo leto niso samo še en dan v letu: so dnevi, kamor usmerjamo svoja hrepenenja, svoje cilje in nove začetke. Ljudje si izražamo medsebojno naklonjenost s preprostimi gestami: deljenje hrane za skupno praznično mizo nima samo prehranskega, ampak ima tudi simbolni pomen. Od nekdaj so ljudje spoštovali praznike. Vendar ni človek zaradi praznika, temveč je praznik zaradi človeka. In prav na to človeško dimenzijo ne smemo pozabiti.
Kaj pa je to pričakovanje? Na najbolj osnoven način se izraža v adventnem odrekanju, tako tudi ne kuhamo najboljšega ves december, ampak odlagamo to veselje za praznični dan.
Pri nas drevo postavljamo šele 24. decembra, takšen je tudi moj spomin na otroške božiče: dolgo pričakovanje in potem skrivnosten večer, ko je hodil naokoli “Jezušek”.
Spomnim se vsakoletnega nošenja smrečice, vrsto let s potiskanjem vozička, ko smo se z otroki že hodeč po mestu veselili, da se bo sivi decembrski dan razsvetlil v jasno noč; vonja kadila, ki se dotakne vseh kotičkov doma, in hvaležnosti, ki je zame ena najpomembnejših dimenzij praznikov.
Samo skozi hvaležnost: hvaležnost življenju, da smo, da imamo drug drugega, lahko pridemo do bistva praznikov.
Preberite še:
“Za uspešno vzgojo otrok moraš predvsem vzgajati samega sebe”
Rafko Klemenčič, duhovnik: Za dober praznik mora nečesa zmanjkati
Spomnim se, kako nam je profesor v zadnjem letniku pred posvečenjem govoril: “Vi boste na sveti večer v cerkvi pridigali o tem, kako naj bodo ta večer kot družina skupaj v pogovoru in mirnem pričakovanju. Ljudje pa si bodo pri sebi mislili: ‘Ko bi ti, duhovnik, vedel, kako je bilo nocoj pri nas. Hoteli smo se lepo pripraviti, pa smo se ravno nocoj skregali. Hoteli smo drugače, pa je večer kar prišel …'” Prva kaplanska leta sem mislil, da se to tiče samo tistih “zunaj”. Še vedno sem poudarjal, da se je treba predvsem dobro pripraviti. In to sem počel tudi sam. Vsako leto sem hotel doseči čim bolj dodelan praznik. “Letos mi še ni uspelo, a z leti se bom že približal idealu,” sem si mislil. Tako sem ob obilici dela vedno nekako notranje zasopel prispel “na cilj”. In dobro je, da sem bil tak. Zakaj? Tako sem počasi bolj razumel starše in njihovo doživljanje ob koncu adventa. Pa ne le staršev. Tudi samske in starejše. Ti morda ne občutijo toliko pomanjkanja časa, pa si ravno zato naložijo velike načrte za duhovno življenje. Potem jih spremlja občutek, da so duhovno neuspešni. Tako se je podrlo nekaj božičev, ko sem bil usmerjen predvsem vase in sem vrednost praznika meril z občutki. Ti pa nas radi zapeljejo s tem, “da nekaj manjka”. Toda za dober praznik mora nečesa zmanjkati. Sedaj se raje učim izpuščati in dovoliti, da božja previdnost čas izpelje po svoje. In vedno bolj razumem papeža Frančiška, ki nas vztrajno spominja, da “smo Cerkev na poti, da je treba ven. Lepo je, ko prazniki spet postanejo pot. To, kar nas učita praznična izkušnja Izraela in evharistija: izhod in prehod.”
Anketa je bila v celoti najprej objavljena v reviji Božje okolje, letnik 42, št. 6/2017. Odgovore je zbrala Urša Černivec.
Preberite še:
“Toliko, kot sem prejokal kot bolniški duhovnik, nisem v vsem življenju”
Preberite še:
Pomanjkanje med prazniki: “Občutek imam, da sem spet razočaral družino”
Preberite še:
Kako se spopasti z depresijo v prazničnih dneh
