Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj smo Slovenci starodaven narod

SLOVENIA
Deli

Slovenci smo narod, ki je v zgodovinskih virih kot identitetna skupnost izpričana že najmanj v 16. stoletju, korenine pa ima v zgodnjesrednjeveški Karantaniji

Slovenci 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti v spomin na uradno razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti Slovenije iz leta 1990, na katerem se je večina prebivalcev Slovenije odločila za to, da slovenski narod postane narod s samostojno in neodvisno državo.

Ta praznik je zato priložnost, da se malce poglobimo v zgodovino Slovencev, še zlasti zato, ker se v zadnjem času pojavljajo teze, tudi v slovenskem zgodovinopisju, da so Slovenci kot identitetna skupnost nastali šele v 19. stoletju. Dejstva govorijo drugače, zato jih poglejmo.

1. Dejstvo

Ime Slovenci ali Sloveni je stara jezikovna samooznaka, ki jo je že vsaj v poznem starem veku, mogoče pa že prej, uporabljalo ljudstvo, ki ga v zgodovinopisju imenujemo tudi Praslovani ali Stari Slovani. Beseda Slovenec oziroma Sloven ali Slovan izvira iz glagola sloviti, kar pomeni govoriti. Nasprotje oznake Sloven oziroma Slovenec je Nemec. To je malce posmehljiva oznaka za pripadnika ljudstva, ki naj bi bil nem oziroma ne zna govoriti.

2. Dejstvo

Staroslovanski predniki današnjih Slovencev so se v drugi polovici 6. stoletja naselili na ozemlje med Podonavjem in Jadranom. Tu so v 7. stoletju ustanovili, če odštejemo kratkotrajno Samovo plemensko zvezo, prvo slovansko državo z imenom Karantanija, katere jedro je bilo na današnjem Koroškem. Od 9. stoletja naprej je ime Karantanci za nekaj stoletij postalo etnično ime za vse prednike Slovencev, ki so živeli med Donavo in Jadranom.

SLOVENIAN FLAG
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA

3. Dejstvo

Zaradi poznejše razdrobljenosti Slovencev na različne dežele je ime Karantanci kot skupno etnično ime utonilo v pozabo. V deželah, v katerih so poleg slovensko govorečih v velikem številu živeli tudi nemško, madžarsko ali italijansko govoreči prebivalci, je znova v ospredje prišlo ime Slovenci (Koroška, Štajerska, Prekmurje, Beneška Slovenija …), le na Kranjskem, kjer so prevladovali slovensko govoreči, je postalo ime Kranjci sopomenka za Slovenca.

4. Dejstvo

Ime Slovenci kot oznaka za narodno in jezikovno skupnost je v pisnih virih prvič izpričana s Primožem Trubarjem (1508‒1586), ki je jezik, v katerem je pisal, imenoval slovenski jezik, bralce, ki jih je s tem jezikom nagovarjal, pa Slovence. Sprva je Trubar v skupnost ljudi, ki govorijo njegov slovenski jezik, poleg Kranjcev, Dolenjcev, Korošcev, Štajercev, Krašovcev, Istranov in Bezjakov (to so kajkavci, op. p.) prišteval tudi Hrvate, a jih je kmalu “izključil” iz te skupnosti in jasno ločil med govorci slovenskega jezika in hrvaškega jezika.

5. Dejstvo

Trubar je za slovenski jezik v nemščini uporabljal oznako windische sprach(e), za hrvaški pa crobatische sprach(e). Med govorce slovenskega jezika je Trubar prišteval tudi Bezjake oziroma Bizjake, ki jih danes poznamo kot hrvaške kajkavce. Tudi zato, ker so Nemci z etnično oznako windisch poleg slovanskega prebivalstva na jugu takratnega Svetega rimskega cesarstva tja do 17. stoletja označevali tudi kajkavce v sosednji kraljevini Ogrski.

PRIMOŽ TRUBAR
PUBLIC DOMAIN

6. Dejstvo

Čeprav je Trubar kajkavce oziroma Bezjake prišteval k svoji slovenski jezikovni skupnosti (tudi sami kajkavci so takrat zase uporabljali samooznako Slovenci in so šele v 18. stoletju dokončno sprejeli ime Hrvati), pa je poudarjal, da so Bezjaki po navadah podobni Madžarom in Hrvatom ter da imajo nekatere jezikovne posebnosti in je zato v nemščini etnično ločil med Windisch (Slovenci, vključno z Bezjaki) in Oberwindisch (Slovenci brez Bezjakov).

7. Dejstvo

Tista prava, ožja etnična skupnost, h kateri se je prišteval Trubar, so bili torej Kranjci in Slovenci (Kranjci inu Slovenci), en narod, ki uporablja dve imeni, oziroma v nemščini dises Creynerisch vnd Oberwindisch gutherzig Volck (sl. to kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo).

8. Dejstvo

V 18. stoletju, stoletju slovenskega narodnega preporoda, so nekateri posamezniki, kot na primer Kranjec Marko Pohlin, sicer ločili med Kranjci in Slovenci (tj. med Kranjci in slovensko govorečimi Korošci in Štajerci), a je hitro znova prevladalo prepričanje o enem narodu – slovenskem. Podoben položaj je bil pri Čehih, ki so bili ločeni na Čehe v ožjem pomenu besede in na Moravce, a oboji tvorijo češki narod, ki govori češki jezik.

9. Dejstvo

V prvi polovici 19. stoletja so Slovenci že oblikovali prve politične zahteve (Zedinjena Slovenija) in zavrnili ilirsko gibanje oziroma zamisli o jezikovnem stapljanju s srbohrvaško govorečim prebivalstvom onstran Kolpe.

10. Dejstvo

Slovensko stremljenje k nacionalni uveljavitvi so je dokončno uresničilo junija 1991, ko je bila na podlagi plebiscitne odločitve iz decembra 1990 (plebiscit je bil 23. decembra, uradna razglasitev izidov pa 26. decembra) razglašena neodvisna in samostojna Slovenija.

 

Viri: Janez Höfler, Trubarjevi Lubi Slovenci; Rado L. Lenček, Note: the terms Wende-Winde, wendisch-windisch in the historiographic tradition of the Slovene lands; Joseph Schallert in Marc L. Greenberg, The prehistory and areal distribution of Slavic *gъlčěti ‘speak’

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.