Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ko izgubimo otroka, izgubimo del svojega srca

ALISON KOGOJ
OSEBNI ARHIV
Deli

Na dan nedolžnih otrok objavljamo pogovor z diplomirano medicinsko sestro Alison Kogoj o splavu, smrti, žalovanju in poti do mavričnega otroka

Vsako leto na praznik vseh svetnikov moje noge kar same zavijejo v Park zvončkov na ljubljanskih Žalah. Tam postojim in se sprašujem o tem, zakaj Bog, ki je Ljubezen, dopušča, da pari, ki si želijo otrok, ne morejo zanositi, da umirajo nedolžni, nerojeni otroci. Odgovora na to mi še ni ponudil.

O tem smo se pogovarjali z Alison Kogoj, diplomirano medicinsko sestro in učiteljico Billingsove metode za naravno načrtovanje družine.

Po metodi naravnega načrtovanja posegajo tudi pari, ki se srečujejo z neplodnostjo. Kako njim pomaga ta metoda?
Parom, ki se srečujejo s težavami pri zanositvi, lahko pomaga na dva načina, in sicer s tem, ko ženske spremljajo svoj menstruacijski cikel, lahko iz zgodovine zapisov prepoznamo vzroke za to. Cikel namreč pokaže na nepravilno delovanje hormonov v ženskem telesu.

Tako lahko posumimo na policistične jajčnike, endometriozo, neprehodnost jajcevodov, razne nepravilnosti maternice ipd., kar je seveda potem potrebno potrditi še z drugimi diagnostičnimi preiskavami.

Ženska se nauči tudi, kako prepoznati najbolj plodne dneve oz. ovulacijo (kadar se ta pojavi), in že samo poznavanje in razumevanje pomena prisotnosti plodne sluzi zelo poveča možnost za zanositev. Tu moramo razumeti dejstvo, da se pogosteje kot neplodnost pojavlja zmanjšana plodnost, kar pomeni, da je par sicer sposoben spočetja po naravni poti, le da jima to lahko uspe samo nekajkrat na leto.

Tudi tako redko? Zakaj?
Razlog za to so redke ovulacije, ki se pri ženski lahko pojavijo tudi samo dvakrat, trikrat na leto (kljub prisotnim rednim krvavitvam). Ženska, ki spozna in razume, kako zaznavati plodnost in ovulacijo, bo svoje redke dneve plodnosti tudi prepoznala.

Kaj pa splav? Lahko po splavu (spontanem ali načrtovanem) uporabljamo Billingsovo metodo? Imate kakšne izkušnje s takšnimi primeri?
Billingsova metoda je uporabna za vsako žensko in za vse primere ciklov. Neuporabna je le v primeru jemanja hormonske kontracepcije, saj se ženska tam srečuje z umetnim ciklom.

Metodo začnejo uporabljati tudi po splavu. Po nekaj tednih opazovanj menstruacijskega cikla se lepo vidi, kako hormoni delujejo; ali je morda prisotno nihanje hormonov in nepopolno delovanje, vidi se, ali ovulacije sploh so …

Prav s pomočjo rednega opazovanja in z znanjem, ki ga dobijo ob učenju Billingsove metode, lahko iz ciklov posumimo na vzrok za spontane splave in potem ta vzrok tudi rešujemo.

PORONIENIE
Shutterstock

Ali po splavu pogosto težje zanosimo? Kakšne so ovire na poti do “mavričnega otroka”, torej tistega, ki se rodi staršem po splavu?
Ja in ne. Po spontanem splavu se velikokrat zgodi, da naslednje nosečnosti kar ni in ni. Vsekakor je razlog tudi ta, da žensko telo potrebuje čas za vnovično hormonsko ravnovesje in polno delovanje, potrebuje čas, da znova najde svoj ritem in harmonijo. Telo mora preiti iz stanja nosečnosti v stanje, ko tega nenadoma ni več. To ne gre čez noč. Včasih traja mesece, leto, dve leti … To je povsem naraven proces telesa.

Narava je najbrž želela paru dati priložnost in čas, da se poslovita od svojega nerojenega otroka, da odžalujeta in se v tem času povežeta med seboj tudi na drugačne načine. Jaz jim povem, da je to nekaj povsem normalnega in naj to obdobje čakanja na vnovično spočetje izkoristita za svoj odnos, za solze, za čutenja bolečine, za molitev … Drug drugemu sta prvo in največje zdravilo.

Lahko pa do naslednje zanositve pride zelo hitro. Tu ni nikakršnih zagotovil in z ničemer se ne da napovedati, kaj je tisto, kar lahko par pričakuje po spontanem splavu. Opažam pa, da je pri parih (predvsem pri ženskah), ki so lahko spočeli novo življenje kmalu po splavu, v času nosečnosti veliko solz, žalosti, lahko prav stanja depresije.

Pojavi se mešanica občutkov žalovanja, negotovosti in strahu pred vprašanjem: “Kaj če se ponovi?” Ampak prav te solze so nujne, da sperejo vse tisto, kar boli, in vse krivice. Te solze ustvarjajo novo dimenzijo njunega odnosa in pripravljajo prostor novemu otroku.

Kako ženske občutimo splav? In kako moški? Ali žalujemo enako?
Žalost, razočaranje, nemoč, občutki praznine so prisotni pri obeh. To so stvari, na katere ne moreš biti nikoli zares pripravljen. Že samo spočetje žensko telesno zelo zaznamuje. Njeno telo začne takrat delovati drugače, začnejo se tvoriti nove celice, delovanje hormonov je drugačno.

Vse to spremeni žensko, pa ne samo na telesni, ampak tudi na čustveni in duhovni ravni.

Tako velika in pomembna stvar, kot je spočetje novega življenja, oba močno zaznamuje, zato je slovo od nerojenega otroka hudo. Ženska namreč postane mama, moški postane oče, vendar pa ostane njuno naročje prazno. Ženskam se pogosto prebujajo tudi misli in občutki, da njihovo telo nečesa ne zmore, da ni dovolj dobro za to, da bi lahko donosilo otroka, od tu pridejo še občutki krivde.

Žalovanje je proces, v katerem mora biti ta bolečina izgube prečutena, prejokana. Potem se krivda počasi spremeni v krivico, nemoč v moč, obup v novo upanje. Vsekakor pa vsakdo žaluje drugače in po svoje, mislim, da tu ni pravil.

GRÓB DZIECI NIENARODZONYCH
REPORTER

Kaj pa če izgubimo že rojenega otroka, malčka ali, pozneje, najstnika. Kako se starši soočajo s takšno izgubo?
Vsak se z izgubo srečuje na svoj način. Ko človek enkrat postane oče ali mama, postane nov človek, ko pa izgubi otroka, ni nikoli več enak.

Spremembe iz stanja, ko smo nekoga imeli, v stanje izgube, je vedno težje in bolj kruto, kakor pa v primerih, ko v svoje življenje sprejmemo še nekoga in to za oba prinese veliko spremembo.

Težko najdem prave besede za opis takšnih izgub. Na začetku je takšna pot prav krvava, je pribita na križ. Takrat si zaslužijo ob sebi ljudi, ki jim zmorejo prisluhniti in brez kakršnihkoli navodil samo zdržati z njihovo stisko. Takrat potrebujejo nekoga, ki namesto njih vidi majhno lučko na koncu tunela.

Jaz staršem takrat želim, da bi se zmogla o tej bolečini pogovarjati med seboj, kadar pa to še ne gre, pa vsaj biti skupaj, pa čeprav v tišini. Proces žalovanja je vedno pot za dva, ker je pretežko to pot hoditi sam.

Vsakdo smrt verjetno dojema drugače. Je kakšen element žalovanja za otrokom še posebej ključen, da starši potem lahko znova zaživijo?
Ne vem, ali si upam trditi, da je kakšna stvar prav posebej ključna. Vsekakor pomaga občutek, da nisi sam, kot se to v stiskah mnogokrat zazdi. Pomaga tudi, če imajo na poti skozi to solzno dolino vsaj nekoga, s komer lahko govorijo o teh bolečinah, takrat se ta počasi sprošča iz telesa in to pomaga, da ne zbolita še duša in telo.

Kakšen pomen ima v tem procesu žalovanja vera?
Zdi se mi,  da se s smrtjo otroka lažje soočajo starši, ki imajo vero. Včasih je namreč v vsej žalosti, razočaranju, jezi, krivdi in obupu vera edina stvar, ki daje vsaj malo upanja v to, da bo Nekdo poskrbel, da bo še vse dobro. Tam lahko vsaj malo verjameš v “novo srce in novo zemljo”.

Po izgubi otroka je največ zagotovo to, da ne postaneš suženj žalosti, da si dovoliš znova svobodno zaživeti in da zmoreš čez čas to trpljenje osmisliti.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.