Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Po nesreči se je počutil kot telefon na mizi. Zdaj jo jemlje kot poslanstvo

PRIMOZ JERALIC 4
OSEBNI ARHIV
Deli

Primož Jeralič in njegova življenjska zgodba, ki se je sprevrgla v poslanstvo

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Primož Jeralič se je kot mlad fant, pri 24 letih, in uspešen športnik, ki je kar pokal od energije, ponesrečil na smučišču. Na urejenem delu je priletel na hlod, ki je nezaščiten ležal ob progi. To se je zgodilo pred desetimi leti. Odtlej nikdar več ni “normalno” hodil. Premika se z berglo ali pa večinoma s pomočjo invalidskega vozička. A nesrečo in dogajanje po njej je mož Nine in oče Gašperja ter Neže sprejel kot del svojega poslanstva, da opogumlja, spodbuja druge. Predvsem pa živi polno družinsko življenje. Ob tem je kot parakolesar med drugim nastopil tudi na paraolimpijskih igrah v Riu.

Vaš pogled ‒ z 10-letne razdalje ‒ na življenje pred nesrečo in po njej?
Zgodilo se je v delčku sekunde. Ni bila postopna sprememba. Na to se ne moreš pripraviti. Bil je velik šok. Ko je kirurg prišel k meni in sem izvedel, da ne bom hodil, sem najprej pomislil, kako se bom še naprej ukvarjal s športom. Dekle Nina mi je dajalo energijo, da sem prenašal muke.

Bolelo me je za znoret’. Vse telo. Nobena sredstva za lajšanje bolečin niso pomagala. Zgornji del telesa je bolel, ker sem toliko ležal. Hrbtenica zaradi poškodb, noge zaradi posledic poškodb. Imel sem občutek, kot da imam na levi nogi žerjavico. Zdravstveni tehnik mi je zelo nežno čistil nogo, a me je bolelo, kot bi mi kožo rezal z britvico. Kričal sem na ves glas. Težko si predstavljate te bolečine.

Čudim se, po kakšnih vseh travmah si je sposobno opomoči človeško telo. Preostalo je odvisno od psihološke moči posameznika. Jaz sem tak tip človeka, da vsako stvar v življenju jemljem kot izziv. Zaradi tega sem verjetno iz te zgodbe potegnil več.

Verjetno ste kdaj spraševali Boga: Zakaj jaz?
Takoj po poškodbi ne, ampak ko začneš prihajati k sebi, pa vsekakor. Ampak sem zelo hitro nehal. Nekateri (se) še danes sprašujejo, četudi je od njihove poškodbe minilo tudi že 30 let. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Očitno je imel Bog z mano drugačne načrte in me preizkušal, ali sem jih sposoben uresničiti. Morda pa bom s svojo zgodbo dal komu kaj drugega, pokazal pot, motivacijo, voljo v življenju. Morda je to nekaj, kar lahko dajem.

Koliko časa ste potrebovali za to spoznanje?
Po 14 dneh od nesreče sem se psihično zlomil. Počutil sem se kot telefon na mizi – ležal sem in nisem mogel narediti ničesar. Psihologinja je bila filter, da sem določene stvari pometal iz sebe. Po terapiji z njo sem se počutil 30 kilogramov lažjega. Poglobil sem se vase in začel razmišljati o prihodnosti.

Če se sliši še tako čudno, sem imel pri nesreči srečo. Imel sem idealno izhodišče, da bi se udaril v glavo. V tistem primeru bi bilo stanje bistveno slabše. Pravzaprav sem hvaležen, da sem se udaril “le” v hrbet, ne v glavo.

Kako je dogodek vplival na odnos z zdajšnjo soprogo in tedanjim dekletom?
Ko si v nekem okolju, kjer videvaš le belo in modro barvo, te razveselijo že malenkosti. V tistem času je Nina nosila zelo žive barve. To mi je dajalo ogromno spodbude in energije za vsak dan. Imel sem velika nihanja v razpoloženju, slabe dneve, a ko je prišla ona, se mi je zdelo, da je vse postalo OK. Rekel sem si: “Ona moja je in moja bo.” Zaradi tega sem se bojeval naprej.

PRIMOZ JERALIC
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Je bila vajina zveza zaradi nesreče na preizkušnji?
Na začetku sva se oba malo bala, kaj bo moja nova podoba prinesla v najino zvezo. Pozneje sva spoznala, da je ona še vedno ona, jaz pa jaz. Meni so se malo odprle oči in sem začel drugače gledati na nekatere stvari. Trenutke sva začela izrabljati drugače, postali so nama bolj dragoceni.

Nesrečo ste imeli pri 24 letih. Pri 27 pa ste prvič postali oče.
Po nesreči, kakršna se je zgodila meni, moraš iti skozi določene faze, sprejemati nove stvari, jih dojemati drugače. Ko se ti rodi novo življenje, spoznaš, da je bilo vredno iti skozi vse to. Zame je ta moč, da lahko daš novo življenje v ta svet, fascinantna. Kje je čarovnik, ki lahko to naredi?

O odnosu do invalidov

Ko je pristal na invalidskem vozičku, Primož čez noč ni bil več kredibilen sogovornik za marsikoga: “Sedim nizko, zato sem kar naenkrat v podrejenem položaju. Vodim kak projekt, grem na sestanek z nekom, s katerim sem komuniciral prek e-pošte. Z mano gre nekdo, ki hodi. Temu da oseba na sestanku roko, meni pa ne. To se mi je zgodilo večkrat. Šele zatem povem, kdo sem, in zgodba se obrne. “

Družina, ki ima kogarkoli na invalidskem vozičku, potrebuje več discipline, logistike. Kako se usklajujete?
Živimo neko povprečno življenje. Značilno za nas pa je, da ko smo skupaj, se zelo zabavamo. Po paraolimpijskih igrah v Riu, ki sem jih želel doživeti, sem si rekel, da je čas, da začnem več vlagati v otroka. Da bosta znala živeti, tudi ko ne bo naju z Nino. Nihče ni večen. Na svet vsak pride z določenim namenom, opraviti mora to, za kar je poslan. Nato pa je čas, da rečeš zbogom.

O svoji zgodbi:

Posebej v prazničnem času so družabna omrežja polna nekih idealiziranih družinskih fotografij. Kot da bi bilo vse in vselej popolno. Kakšna pa je realnost, recimo, pri vas doma?
Na posnetkih so vsi lepi in nasmejani. Kakšna pa je resničnost? Je res takšna kot na fotografijah? Dvomim. V naši družini svoje iskrenosti ne želimo dajati na družabna omrežja. Raje jo obdržimo zase, pustimo, da ostane bolj intimna, bolj naša. Ko se sin res iskreno nasmeje, ga ne fotografiram in ne dam na Facebook. Ta nasmeh je za nas. Če bi dobil na FB-ju 200 všečkov, bi bilo to za milijon premalo v primerjavi s tem, kar pomeni nama. Tudi ko gremo kam, ne gremo zaradi fotografiranja.

Cilji morajo biti vselej visoki. Potem dosežeš tudi tiste nižje. Ljudje nismo narejeni zato, da bi se “šparali”.

S katerim izzivom se v družini najbolj bojujete?
Izziv mi je z otrokoma početi stvari, s katerimi bi jima pokazal, da sem tega zmožen. A iskreno: prepričan sem, da več kot polovica staršev, ki niso na vozičku, otrokom ne nudi tako polnega življenja kot midva. Otroka bi rad pripravil na življenje, da ga “izpeljeta”, kot je treba. Ni treba, da sta najboljša odvetnika in zdravnika. A že če ju bom naučil, da bosta cenila svojo družino, bo to veliko. Zdaj mi je izziv zgraditi nov dom, doživeti čim več lepih trenutkov na svetu, ki je z vseh strani obdan z negativnostjo.

Primož Jeralič v prostem času:

Kaj konkretno imate v mislih s polnostjo otroškega življenja?
Na primer na igrišču dajem sinu svobodo. Seveda sem blizu, če potrebuje mojo podporo, a mu puščam možnost gibanja, da živi. Nekateri starši otrokom vseskozi sledijo.

Nekoč si želim splezati na Triglav. Tudi če bom hodil 14 dni. Ni pomembno. Pogrešam to, da bi šel peš v naravo. Pred časom sem si kupil prilagojeno gorsko kolo. Ko sem zapeljal v gozd, so se mi odprle nove razsežnosti. S palico in običajnim kolesom se lahko pelješ le po urejenih poteh. Nekaj neverjetnega je bilo, ko sem spet začutil, kako dišijo gobe in trohni les. To so stvari, ki jih večina zamuja. To so lepote v skromnih trenutkih, ki gredo mimo.

Kaj vas je napeljalo, da ste pred dvema letoma izpregli iz parakolesarskega športa “na polno”?  
Ob 40-urnem delovniku sem še približno dvajset ur na teden posvetil treningom. Začeli smo izgubljati rdečo nit družine. Oče sem bil še na papirju. Izgubljal sem stik z realnostjo, živel vzporedno življenje. Po Riu sem želel, da bi kolesarstvo postalo moja služba, a to ni bilo mogoče, čeprav sem se pogovarjal o tem z eno od ekip. Zato sem se odločil, da kolesarstvo postavim na stran. A če bi vztrajal do Tokia 2020, dam roko v ogenj, da bi se tam boril za medaljo.

Odkrijte več zgodb, kot je ta!

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.