Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zadnja Julijina želja: “Mama, podari moje igrače revnim otrokom”

GIULIA ZEDDA
Deli

Julija je zbolela za rakom pri šestih letih. Štiri leta in pol se je borila, ne da bi prenehala moliti

Pred smrtjo je prosila mamo, naj podari njene igrače otrokom, ki živijo v pomanjkanju.

Tumor, najstrašnejša beseda

Julija iz Cagliarija na Sardiniji je umrla, stara deset let, potem ko se je štiri leta in pol pogumno borila s tumorjem. Njena mama, Eleonora Galia, se z žalostjo in hvaležnostjo spominja svoje hčerke in njene neomajne vere. Tako opisuje dan, ko so jo zdravniki obvestili o njeni bolezni:

“(…) 6. februarja 2014 so nam povedali, da je encefalogram katastrofalen, kazalo je na šest centimetrov velik tumor. To je najstrašnejša beseda, tista najbolj nesprejemljiva v katerikoli starosti, še toliko bolj če gre za otroka, za tvojo šestletno hčerko.”

Ni prenehala zaupati Mariji

12. februarja 2014 se je Julija kljub strahu in trpljenju soočila s tumorjem s trdnostjo in vztrajnostjo, ne da bi izgubila upanje. Naporno zdravljenje, kemoterapija, pregledi, igle, obiski, vse preveč naporno in boleče za tako majhnega otroka. Kljub temu, pripoveduje njena mama, ni nikoli prenehala moliti k Jezusu in Mariji, ki ju je imela vedno ob sebi. Želela je ozdraveti in je to v svojih molitvah prosila Gospoda z vero, ki jo premorejo samo otroci.

Mama, rada bi podarila svoje igrače revnim otrokom

Pred smrtjo je mami zaupala svojo zadnjo željo: “Mama, rada bi, da vse moje igrače podariš otrokom v stiski. Hočem narediti nekaj dobrega za svoje bližnje.”

Koliko nežnosti in hrepenenja! Veliko in pretresljivo je pričevanje: Julija je prej kot vsi mi razumela, da ne osrečuje zbiranje zakladov na zemlji, kjer jih lahko načnejo molji in rja, ampak tistih na nebu. Kako? Z ljubeznijo, ki je dar, ne da kaj ohranimo zase. In tako je mama, ki si je vzela k srcu njeno oporoko, ustanovila skupaj z nekaj njenimi prijateljicami skupino, imenovano Julijine sanje.

Julijine sanje

Skupnost papeža Janeza XXIII. jim je dala na voljo sobo, kjer se ob sredah in petkih zbira in deli igrače, otroške sedeže, vozičke, oblačila in celo opremo za otroške sobe, ki prihaja iz Cagliarija in z vseh koncev Sardinije. Neverjetno velikodušen odziv je presenetil gospo Eleonoro.

“Giulia je imela dve želji: postati veterinarka in pomagati ljudem v stiski. Prve zaradi bolezni ni mogla uresničiti. Drugo uresničuje po meni, po zaslugi prostovoljk, ki mi pomagajo, in radodarnosti dobrotnikov z vsega otoka.”

Bolečina matere ob smrti otroka

Julijina mama nam je zaupala tudi svoj mir in tolažbo, ki ju črpa iz vere in pogovora z Bogom:

“Obstaja veliko načinov, da premagaš bolečino, toda za mamo, ki izgubi otroka, žal ni zdravila ali nadomestkov. Poskušaš zbrati moč in iti naprej, še posebej če imaš še enega otroka, ki je že utrpel izgubo sestrice. In potem molitev. Veliko molimo (…) Vera pomaga, je nepogrešljiva. To je edini način, da lahko sprejmemo nekaj tako nenaravnega.”

 

Prispevek je nastal po prevodu, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.

Odkrijte več zgodb, kot je ta!

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.