Vsaka služba je po svoje naporna. A poklic voznika tovornjaka, še zlasti če poti vodijo v tujino, še posebejTa zahtevna služba prinaša odsotnost od družine in prijateljev ter različne pritiske tako delodajalcev kot tudi drugih udeležencev.
Lepote in stiske voznikov in voznic so skozi prizmo številnih sogovornikov nazorno predstavili v oddaji Obzorja duha.
“Najtežji je odhod od doma. Pravzaprav ni enako težak, ampak z leti vse zahtevnejši. Ko prideš v podjetje, zaženeš tovornjak, spišeš potni nalog, te stvari odklopiš,” je dejal voznik Radovan Gračner: “Nismo heroji mi. Heroji so tisti, s katerimi živimo, žene in otroci. Ker te ni doma, ko bi te potrebovali. Jaz imam to srečo, da je hči že malo starejša. Žena pa je veliko sama. Vsa čast, da to zdrži. Jaz ne bi.”
Preberite še:
5 spretnosti, ki jih potrebujemo za uspešno delo v službi
Na cesti zaradi ljudi
Pri voznicah težkih tovornjakov, ki jih je v Sloveniji okrog 200, se vsem omenjenim težavam marsikdaj pridružijo še predsodki tega – roko na srce – načeloma bolj moškega poklica. Klasika pa je besnenje drugih udeležencev v prometu nad “počasnimi tovornjakarji”.
“Ljudje naj se zavedajo, da smo na cesti zaradi njih. Delamo zato, da imajo doma jedačo, pijačo, pohištvo, elektronske naprave … Prosim, da premorejo včasih trenutek strpnosti več. Če kdaj prehitevamo malo dlje, to počnemo zato, da bi oni prej dobili kako stvar domov,” pravi Klavdija Zupanič, ki si je od nekdaj želela voziti tovornjak. Svoj sanjski poklic pa opravlja že 15 let.
Pripravljeni na vse
Psiholog Marko Polič izpostavlja, da je fizični napor pri voznikih manjši kot nekoč, psihični pa večji. Biti morajo namreč pozorni na vse in nenehno pripravljeni, da se bo kje “kaj” zgodilo – od različnih nevšečnosti, zamud, kolon, zapor do nesreč.
Pogoji dela in pomanjkljivo izpolnjevanje zakonodaje zaradi pritiskov po čim hitrejši dosegi cilja so pogost dejavnik tveganja prometnih nesreč, v katerih so udeležena tovorna vozila – zaspanost, utrujenost, uporaba raznih avdiovizualnih sredstev, navajajo v prispevku.
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
44 avtocestnih cerkva in kapel v Nemčiji
Dovolj počitka je zato ključnega pomena. Poleg okrepčila za telo vozniki potrebujejo tudi kaj za dušo. V Avstriji sta dve tako imenovani avtocestni cerkvi. Tista v Dolini ob avtocesti A2 med Velikovcem in Celovcem na kraju Marijinega prikazovanja je še posebej priljubljena. V Nemčiji je podobnih cerkva kar 44. Ob njih se vsako leto ustavi približno milijon ljudi.
Čeprav je bila obljubljena, avtocestne kapele, kjer bi ljudje lahko našli duhovni počitek, v Sloveniji še ni. Da bi bila v bližini enega od 1200 parkirišč za tovornjake ta vsekakor potrebna, se strinjata tako Boštjan Ošlaj, župnik župnije sv. Jurij ob Ščavnici, kot Leon Novak iz evangeličanske občine v Murski Soboti.
Preberite še:
Pretresljivo pričevanje: “Preveč boli, ko se enkrat zgodi najhujše”
Zadnji je izpostavil tudi nekaj vozniških zapovedi: “Vozniki naj bodo umirjeni, spoštljivi, miroljubni, naj ne pozabijo nase in družinske člane, naj skrbijo za svoja telo in dušo ter se ustavijo. Če je le mogoče, naj zmolijo in preberejo kak odlomek iz Svetega pisma.”
Doživljal, česar doma ni mogel
Kjer je volja, tam je pot. Tako je na svojih potovanjih širom Evrope in sveta trenutek ali dva svojega duhovnega miru vselej znal najti zdaj upokojeni voznik Dušan Korošec: “Moji vikendi v tujini so bili namenjeni iskanju cerkva in katedral. V njih sem doživljal tisto, česar doma nisem mogel.”
Ob odhodu od doma sta se z ženo vedno prekrižala. Z molitvijo pa se je za varstvo priporočal tudi v težkih situacijah, na primer med vožnjo po vojnih območjih.
Preberite še:
Avto je zgorel, a posodica za hostije, rožni venec in molitvenik so ostali nedotaknjeni
Preberite še:
5 spretnosti, ki jih potrebujemo za uspešno delo v službi
Preberite še:
Njen zakon se je zdel neznosen. Kaj ji je svetoval priljubljeni nadškof?
