V zadnjih dneh starega leta sem se ob branju ene od njenih kolumn moral strinjati z Renato Salecl, ki je v razmišljanju izpostavila porast perfekcionizma v našem okolju in kako obremenjujoč je za vse, ki vstopimo v to neskončno dirko ugajanja. Če dobro pomislim, je res, z njim se identificira vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam, tudi sam sem med njimi. Za našo željo narediti popolno vse – s svojim življenjem in zunanjo podobo vred – je ideja uspeha, na podlagi katere dojemamo, ali je življenje dobro ali slabo.
Preberite še:
“Starši postajajo sitni taksisti, otroci pa neustvarjalne ovce”
V ta vatel smo stlačili ne samo lastno življenje, ampak tudi življenje naših otrok. Zato se seveda kratkohlačnik, ki mu je všeč žogobrc, ne more zadovoljiti z nabijanjem v steno sosedove hiše. Trenira naj vsak dan pod budnim očesom strokovnjakov, saj nikoli ne veš, če morda pred tvojo garažo ne briljira neki novi Ronaldo … Škoda bi bilo tak biser pustiti v provincialnem blatu …
Ob tem mišljenju ne nastajajo samo preutrujeni “geniji” z njihovimi starši, ki menijo, da bodo s trudom nekoč svojemu otroku zagotovili stoječe ovacije in rdeče preproge (to naj bi bil po našem “uspeh”), ampak tudi cele trume ostalih “povprečnežev”, ki ne dosegajo standardov za “uspešnost”, ki torej ob situ novega družbenega povelja ostajajo zgolj na obrobju.
Preberite še:
Ali smo stari ali pa kristjani
So to torej manjvredni ljudje? In bodo torej ob enem samem življenjskem porazu med njimi pristali tudi “uspežneži”, ki ne bodo mogli vzdržati divjega tempa perfektnosti? Ob tem strašanskem bremenu, ki smo si ga naložili na pleča, bi moralo biti ljudi, ki se zatečejo k mamilom, ki si porežejo žile na roki ali okrog vratu navežejo štrik, še precej več, kot jih je.
Preberite še:
Kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem?
Kako korenito drugače ob tej družbeni prenapetosti zveni glas iz neba, ki se je razlegel nad Jezusovo ponižnostjo: “Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.” (Lk 3,22) Glas, ki ga ne pogojujeta popolnost in uspeh, kar tako je prišel, na lepem, ne da bi si Jezus s čim to zaslužil, na začetku, preden se je “izkazal” s svojo modrostjo in čudeži, preden so ga obdali ljudje, ki so mu ploskali in ga kritizirali, isti ljudje, ki so ga enkrat hoteli za Mesija in so ga drugič pribili na križ.
V krstni vodi si z njim delimo isti glas. Tudi mi smo ljubljeni, tudi nad nami ima Oče veselje. Ne da bi si morali to s čim zaslužiti, kar tako, predvsem in ne glede na to, kaj storimo, zveni nad nami ta stavek in se bo ponavljal v nedogled. Da ne bi pozabili.
Kajti če se tega zavedaš, če res verjameš, da se Bog ne kesa tega, kar je ustvaril v tebi, potem v življenju ne potrebuješ nič drugega. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, niti tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, niti mask, da bi se drugim priljubil.
Ti si že ljubljeni, tudi ko grešiš, tudi ko si poražen in v očeh ljudi ničvreden. In tvoje poslanstvo je samo v tem, da se kot ljubljeni tudi obnašaš, do sebe in do drugih. Dobra alternativa.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, št. 2.
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
Preberite še:
Duhovnik, ki se je uprl prenajedanju in 210 kilogramov zamenjal za zdravo življenje
Preberite še:
Biti botra je …
