Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov

IPHONES,FAMILY
Shutterstock
Deli

Namesto pametnih telefonov imajo otroci v naši družini telefone na preklop. Drži, je sporno. In zahtevno. Toda znanost je odločno na naši strani

Vemo, da je čezmerna uporaba pametnih telefonov in tablic uničujoča. Vprašanje je, kaj storiti v zvezi s tem, zdaj ko je Pandorina iPhone skrinjica odprta.

Ko se pripravljam na simpozij o tehnologiji in človeku, ne raziskujem le negativnih učinkov pametnih telefonov, ampak tudi načine, kako se uspešno boriti proti njim. V naši družini je takole …

Moj sin se mora ukvarjati s športom

Moj sin ni ljubitelj košarke, je pa član košarkarske ekipe na svoji gimnaziji. Zakaj? Zato ker mu že nekaj let govorimo, da se morajo vsi člani naše družine ukvarjati s športom. Lahko tečejo (hčerka je v tekaškem klubu), lahko plavajo (več otrok profesorjev je v plavalnem klubu) ali pa igrajo v nogometni rekreativni ligi. Ampak z nečim se morajo ukvarjati.

Udeleževati se morajo tudi pomembnih verskih dogodkov v domačem kraju in delati domače naloge. Zakaj? Ker so vse te stvari pravo nasprotje obsedenosti z družbenimi mediji. Razložil bom, zakaj.

Jean Twenge v svoji knjigi iGen opozarja, da je z razcvetom digitalnih medijev med ljudmi tudi več depresije, anksioznosti in samomorov. V nadaljevanju pokaže, da ta korelacija ni naključje: otroci, ki veliko časa preživijo pred televizorji in uporabljajo pametne telefone, tablice in računalnike, so bolj dovzetni za depresivno, anksiozno in samomorilno vedenje.

PARENTING
Shutterstock-rawpixel.com

Otroci, ki se redno ukvarjajo s športom ali so kako drugače telesno aktivni, tisti, ki obiskujejo verske obrede, berejo knjige, se družijo s prijatelji in delajo domače naloge, pa so manj nagnjeni k depresiji, tesnobi in samomoru.

Ameriški razvojni psiholog Douglas Gentile je osnovne človekove potrebe razdelil na:

  • avtonomijo (ko se počutimo, da imamo stvari pod nadzorom),
  • pripadnost (ko smo del skupnosti) in
  • kompetentnost (to, da smo v nečem dobri).

Družbeni mediji, na primer igranje videoigric, otrokom dajejo občutek, da imajo vse troje, a jim ne pomagajo, da bi pridobili spretnosti, ki jih za to potrebujejo.

Pozitivno vedenje, ki ga omenja Twengova, pa jim pomaga pridobiti te spretnosti. Šport nam nudi zadovoljstvo videoigric, a v resničnem življenju. Verske dejavnosti nam pomagajo pri obvladovanju samega sebe in nam dajejo občutek pripadnosti, obenem pa postajamo tudi bolj samozavestni. Akademske dejavnosti pa povečajo našo kompetentnost in nas utrdijo v akademski skupnosti.

Bravo, Francija!

V Franciji so se odločili za zelo “sporen” korak: v srednjih šolah so prepovedali pametne telefone. Ta korak je bil zelo sporen tudi za našo družino. Še bolj problematično je bilo to, da smo jim odvzeli tablico, ki so jo starejši otroci na zahtevo srednje šole morali uporabljati pri pouku. Šoli smo sporočili: Ne. Nič več.

Zato je bilo dobrodošlo, ko smo slišali, kaj je imela o tem povedati Francija. “Če želimo otroke pripraviti na 21. stoletje, jim moramo dati sodobna orodja,” je za ameriški medij New York Times izjavil francoski minister za izobraževanje Jean-Michel Blanquer.

To zveni podobno, kot so trdili na naši šoli v prid uporabi tablic … dokler ni francoski minister naštel, katera so ta sodobna orodja: obvladanje matematike in splošne kulture, razvijanje kakovostnih medosebnih odnosov, zmožnost komunikacije z drugimi, razumevanje in spoštovanje ljudi.

FAMILY GAMES
David Prado Perucha - Shutterstock

Točno tako. Tega jih je treba naučiti. In uporaba tablic jih ne nauči skoraj ničesar.

V istem članku francoska raziskovalka Monique Dagnaud poudarja, da pametni telefoni otrokom posredujejo nasprotne vrline, kot so potrebne za uspešno delo v šoli: pametni telefoni jim nudijo takojšnje zadovoljstvo, šolsko delo pa zahteva potrpežljivo učenje, ki je poplačano šele čez leta.

In to želimo za otroke v naši družini.

The Wall Street Journal navaja še en razlog, zakaj pametni telefoni niso združljivi s šolo. Na univerzi v San Diegu v Kaliforniji so testirali 520 študentov in ugotovili, da bliže, kot so imeli svoje pametne telefone, slabše so se odrezali – že sama navzočnost telefona, pa čeprav le v nahrbtniku, jih je zmotila.

Torej, če jim je prav ali ne, naši otroci imajo telefone na preklop. In počasi jim to postaja všeč.

Ojoj, tudi oče se mora spremeniti!

Toda vse moje pridiganje v naši družini nič ne pomaga, dokler sem sam zasvojen s pametnim telefonom.

Ko sem si ogledal odlično TED-predavanje Cala Newporta (13-minutno predavanje, vredno ogleda), sem sklenil, da moram to spremeniti. V svojem delu Deep Work gre Newport še dlje kot v predavanju: izpostavi pomembnost dela brez kakršnihkoli motenj, če želimo doseči odličnost.

Paul Greenberg je pred nedavnim izračunal čas, ki ga porabimo na mobilnih telefonih. Ugotovil je, da na leto za to izgubimo več kot tri mesece. Naštel je različne stvari, ki bi jih lahko počeli namesto tega: vrtnarjenje, branje, telesna vadba, igranje inštrumenta, učenje tujega jezika ali pa preprosto preživljanje tako zelo pomembnega nemotenega časa z družino.

V ta seznam ni vključil molitve – pa bi jo moral. Dnevno na telefonu preživimo dve uri in pol. Predstavljajte si, kakšnih milosti bi bili lahko deležni, če bi namesto tega vsak dan eno uro preživeli pred Najsvetejšim.

Starši, ki odložijo svoje telefone, s tem sporočajo: “Življenje je vredno živeti in moja družina si zasluži mojo nedeljeno pozornost.”

Gospod, daj mi milost, da bom zmogel to reči svojim otrokom.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.