Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Vera in naši odnosi … in kako jih pravilno razumeti

CODZIENNA MSZA W NARZECZEŃSTWIE
Shutterstock
Deli

In zakaj se vse začne … s pomivanjem posode

“Lepa smrt je učiteljica življenja.” Tako pravi katoliška pisateljica Mary Eberstadt v knjigi The last homily: Conversations with Fr. Arne Panula (Zadnja pridiga, Pogovori s patrom Arnetom Panulo), v kateri piše o vikarju prelature Opus Dei v ZDA, ki je umrl za rakom leta 2017.

Čeprav je znan le malo katoličanom zunaj okolja, v katerem je deloval, in ni napisal nobene knjige ali se pojavljal na naslovnicah časopisov, so mu v knjigi Eberstadtove mnogi ugledni ljudje priznali velik vpliv. Predstavljamo vam nekaj najpomembnejših naukov pokojnega očeta Arneta.

Naša vera je odnos …

Oče Arne nam pove anekdoto iz življenja sv. Jožefmarije Escrive, ustanovitelja Opusa Dei, ki je ob dopoldnevih sedel v spovednici. Pogosto je slišal, da so se vrata cerkve sunkovito odprla, nato se je zaslišal žvenket posode in na koncu so se vrata spet zaloputnila. Španski svetnik se je odločil, da bo sedel na cerkvene stopnice, da bi tako lažje ugotovil, od kod ti zvoki.

PRAYER
Pixabay

Naslednje jutro je prišel raznašalec mleka, ki je svoje posode za mleko prinesel v cerkev. Sveti Jožefmarija je moža vprašal, kaj dela. In mlekar mu je odgovoril: “Oče, vsak dan pridem sem, odprem vrata in rečem: ‘Živijo, Jezus. Tukaj John, raznašalec mleka.'” Jožefmarija je preostanek dneva Boga prosil, da bi imel vero Johna, raznašalca mleka.

Katoliške doktrine in navade so za našo vero temeljne. A ne smejo nas ovirati pri tem, da bi videli vero predvsem kot odnos.

Oče Arne razlaga: “Verovati v Boga pomeni sodelovati z njim. Bog nas v to ne sili. A prav to iz vere naredi pustolovščino.”

Preberite še: Martin Golob: Zakaj je lahko gospod, ki ne hodi k maši, bolj veren od župnika v Bohinju

Navaja tudi dve pomembni avtoriteti Katoliške cerkve, da bi podprl to trditev. Zaslužni papež Benedikt je dejal: “Verujemo v nekoga, ne v nekaj.” Tomaž Akvinski podobno pravi v delu Summa Theologiae, da predmet naše vere ni dogma, ampak oseba. To vero dela mikavno. Vsa pustolovščina, vsa skrivnost medčloveških srečanj je tu.

Ko vero dojemamo kot pustolovščino, ki je odprta za osebo, Kristusa, mu dovolimo, da v našem življenju dela neverjetne stvari.

… in naša vera so odnosi

Živimo v času protislovij, ko smo vedno bolj povezani v digitalnem svetu, a vedno bolj oddaljeni drug od drugega. Uživamo večjo svobodo kot katerakoli druga generacija pred nami, a hkrati nas tehnologija in služba zasužnjujeta.

SAD NEWS
Alliance - Shutterstock

Oče Arne dodaja: “Želimo deliti svoja prepričanja, misli, upanje. To še posebej velja za naša najgloblja in najdragocenejša prepričanja, in sicer o tem, kar je za nas najbolj pomembno.”

Duhovnik Opusa Dei razpravlja o popularnem pojmu “duhovno, ne religiozno” in pravi, da je biti duhoven v temelju individualistično, medtem ko je biti religiozen običajno občestveno.

Pomembno je spoznati, da smo odvisni od drugih. Oče Arne navaja Petra Lawlerja, ki otroke današnje sekularizirane elite imenuje “družbeni samotarji”; ti samotarji pa sami sebe dojemajo kot “samozadostno celoto”. Toda “kako je lahko posameznik celota? Le če je brez hrepenenja po ljubezni in če ostane neprizadet ob neizogibnem dejstvu lastne smrti”.

Preberite še: Svet novodobnega suženjstva ‒ zgodbe iz Slovenije

V resnici postanemo celota šele v skupnosti, saj le v skupnosti lahko rastemo – ne le religiozno in intelektualno, ampak tudi v vrlinah in značaju.

Kot človek in kristjan veliko bolj rastem, ko čas preživljam s svojimi otroki ali obiskujem svoje stare starše v domu za ostarele (slednji me spominja na neizbežno “lastno smrt”), kot pa takrat, ko sledim svojim osebnim kariernim ciljem.

Vsak odnos je pomemben

Sveta mati Terezija je izjavila, da “lahko naredimo le majhne stvari z veliko ljubezni”. Vsaka dejavnost v našem življenju je lahko posvečena, če vanjo povabimo Kristusa.

Eberstadtova v pogovorih z očetom Arnetom hudomušno navaja P. J. O’Rourkeja: “Vsakdo želi rešiti svet, nihče pa noče mami pomagati pomiti posode.”

Preberite še: “Če ni časa za bližnje, to pomeni, da ti niso prioriteta”

Še posebej ženske občutijo velik pritisk, ko skušajo uskladiti kariero in družino; to pa ima pogosto škodljiv vpliv na njihov odnos s partnerjem in otroki. Modrost očeta Arneta je jasen poziv vsem nam, da poskrbimo, da bodo naše prioritete zares na pravem mestu.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še: Koliko naj mladi katoličani še zaupamo Cerkvi in verjamemo vanjo?

Preberite še: Mogočna molitev k sv. Jožefu za spreobrnjenje družinskega člana

Preberite še: Štirje nasveti za boljši odnos s človekom, ki ga ne maramo

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.