Je greh biti vraževeren? Ne pravim, da gremo k vedeževalcem ali verjamemo v čarovništvo, ampak da imamo preprosto navade in geste, ki jim pripišemo pozitiven učinek, misleč, da “prinašajo dobro”?Laura
Odgovarja duhovnik Gianni Cioli, profesor moralne teologije na teološki fakulteti v srednji Italiji:
Rekel bi, da je odgovor pritrdilen, vraževerne prakse ali običaji, kot jih tradicionalna morala imenuje navade, ki se jim neupravičeno pripisuje pozitiven učinek, načeloma veljajo za greh, četudi ne nujno težek. Pravzaprav so v nasprotju s popolno svobodo Božjih otrok in navadno oslabijo zaupanje v Boga in v njegovo ljubečo previdnost.
Stvari, ki zameglijo pogled
Čeprav te prakse same po sebi nimajo nič opraviti s čarovništvom, ki je vsekakor težek greh, so lahko simptom deloma vraževerne in zato nekrščanske miselnosti, ki zmotno meni, da lahko usmerja dogodke z izvajanjem nekaterih obredov ali posedovanjem nekaterih predmetov. Tisti, ki jemljejo te obrede resno in resnično verjamejo vanje, tvegajo, da svoje življenje otežijo z nekoristnimi konstrukti in zameglijo zavest, da samo Bog rešuje.
Preberite še:
Je škodljivo, če uporabljam talismane?
Vendar pa ne verjamem, da morajo nekateri obredi, če se prakticirajo brez resničnega prepričanja, ampak le kot običaji, povezani s folkloro ali navadami družbenih skupin, vedno in nujno zamegljevati in motiti vest ali občutek krivde. Tu imam v mislih na primer navade, da se v svetu zabave izogibamo določenim barvam ali da ženske torbice ne odlagamo na tla, da pri pozdravljanju ali nazdravljanju ne prekrižamo rok in tako naprej. To so, kot že rečeno, navade ali stvar bontona.
Ljudje se ne počutijo svobodno
Pomembno je, da ne verjamemo in ne gremo v krizo, če jih nekdo ne spoštuje. Rekel bi, da samo po sebi ni potrebno kršiti teh navad in zato ustvarjati nelagodje pri tistih, ki jih upoštevajo, razen če ugotovimo, da so v določenih okoljih usmerjene proti krščanstvu ali kako drugače nesprejemljive. Mislim pa, da običajno ne gre za to.
Preberite še:
Zakaj v naši družini ne praznujemo noči čarovnic
Upoštevati pa moramo, da so pri nekaterih ljudeh, ki živijo bolj ali manj nevrotično in kompulzivno, nekateri njihovi strahovi povezani z vraževerjem. Pogosto se ti ljudje v okoliščinah, ki po ljudskem prepričanju prinašajo zlo, ne čutijo popolnoma svobodne. Nekateri dogodki, predmeti ali številke jim povzročajo strahove in se jim izogibajo s čudaškimi utemeljitvami, ki so lahko posledica prepričanj, pridobljenih v otroštvu zaradi neustrezne vzgoje in razlag verovanj naših prednikov.
Zagotovo je treba tem ljudem pomagati, da bi razumeti neutemeljenost svojih strahov, in jih podpirati v njihovih prizadevanjih, da bi premagali vraževerne odzive. Bilo pa bi zelo neprimerno, da bi s poudarjanjem grešnosti vraževerja zaradi njihovega pomanjkanja popolne svobode v njih povzročali občutek krivde.
Prispevek je nastal po prevodu, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Kako mama “neusmiljeno” trenira svoje otroke. Račka, seveda
Preberite še:
Zakaj je na mnogih državnih zastavah križ?
Preberite še:
Deček s cerebralno paralizo je ob svojem prvem svetem obhajilu prvič zakorakal
