Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Se Bog tudi vam včasih zdi nepravičen?

GRAPES
By Anna Klyasheva| Shutterstock
Deli

Eni delajo ves dan, drugi le eno uro, vsi pa dobijo enako plačilo ... Zakaj?

Vprašanje bralke

V Matejem evangeliju je zgodba o vinogradniku, ki v svoj vinograd povabi delavce ob različnih urah, na koncu pa vsem da enako plačilo. Ne glede na to, ali jo vzamem dobesedno ali pa v gospodarju gledam Boga, si ne znam razložiti, kako naj bi bilo njegovo ravnanje pravično. Kaj sem spregledala?

Alenka

Odgovarja p. Primož

Veseli me, da bereš Sveto pismo in se ga trudiš razumeti. Odlomek, o katerem pišeš (Mt 20,1-16), v resnici govori o Bogu: Jezus želi z njim razložiti, kaj lahko kot plačilo pričakuje vsak, ki hodi za njim.

Bodi pozorna na to, da se gospodar na začetku prilike s prvimi delavci pogodi za pravično plačilo: tem se torej ne dogaja krivica. Naš pogled spremeni to, da se gospodar odloči, da bo tudi vsem tistim, ki niso delali ves dan, dal enako plačilo. Način, kako gospodar to naredi, mora pritegniti našo pozornost. Če bi se namreč želel izogniti pregovarjanju, bi lahko preprosto najprej izplačal prve v skladu z dogovorom in ti se pri tem ne bi nič pritoževali. Vendar gospodar izrecno naroči, naj se najprej izplača zadnje.

Ko se prvi delavci pritožijo, da je krivično, da niso dobili več kot zadnji, jih gospodar opozori na to, da si tisti, ki so v vinograd prišli pozneje, morda vsega plačila res niso zaslužili, vendar je v njegovi pristojnosti, da jim plača, kolikor sam želi, tudi če je zelo nesorazmerno: “Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?” (Mt 20,14b-5a). S tem delavce opozori na nevarnost primerjanja, še posebej pa na nevarnost zavisti: “Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?” (Mt 20,15b).

Ampak prilika ima še globlji pomen. Podobno kot delavci v priliki tudi mi v različnih časih vstopamo v Gospodov vinograd, v hojo za Jezusom: eni že v času njegovega zemeljskega življenja, drugi šele 2000 let zatem; nekateri ob rojstvu, nekateri v odrasli dobi, nekateri morda šele tik pred smrtjo. Vsakemu Jezus obljublja večnost v družbi Trojice, kar je tako velika reč, da si je nihče ne more zaslužiti s svojim delom, ne glede na to, kdaj je prišel v “vinograd” in kako dolgo dela.

Za vsakega je to plačilo v resnici nezaslužen dar, ki ga daje Bog v svoji velikodušni ljubezni. Nimamo torej razloga, da bi tisti, ki smo bili krščeni kot dojenčki ali otroci, gledali postrani nekoga, ki je bil krščen kot odrasel ali morda šele na stara leta. Bog svojo pravičnost nadgradi z ljubeznijo. Vsi bomo prejeli enako, ker je dar, ki ga bomo prejeli, v vsakem primeru nesorazmerno večji od dela, ki nam ga je uspel opraviti. V tem pogledu med nami ne bo razlik: “Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.” (Mt 20,20)

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 3.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.