Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Danes je preprosto pomembno, da poslušamo, ne da bi sodili”

FILM RADOST LJUBEZNI
OSEBNI ARHIV
Scenarist Peter Perše in soustvarjalci filma Radost ljubezni
Deli

Pogovor o tem, zakaj je pomembno, da spregovorimo tudi o ranjenosti in sprejemanju nepopolnosti ‒ sebe in drugih

Ste si že ogledali film Radost ljubezni? Nič hollywoodskega, nič trapljajočega, le (včasih) neprizanesljivo realno življenje, a z obilo smisla in ljubezni. Največkrat, zlasti med katoličani, beremo o “idealnih” ali skoraj idealnih družinah in lepih zakonih.

Ta film pa je presenetljiv predvsem zato, ker je nasprotje temu. Ponuja pričevanja o v človeških očeh nepopolnih družinah – o duhovniku, ki se je poročil, o mladem paru, ki se je boril z odvisnostjo od pornografije, o razporočeni gospe, ki je našla novo ljubezen. Brez sklepov, brez obsojanja.

Film je delo scenarista Petra Peršeta, ki je od leta 2001 novinar TV Slovenija. Njegov opus obsega že več prodornih stvaritev, kot na primer film o otrocih, žrtvah min, z naslovom Čisto blizu nas, ali V imenu ljudstva – film o duhovnikih, zaprtih po vojni, in film Sestre – predstavitev zgodovine sester usmiljenk.

V kratkem pogovoru je razkril, zakaj je želel prikazati, da ima vsaka pot, tudi tista, ki je polna preprek in padcev, lahko velik smisel.

Film je bil na TV Slovenija prvič predvajan na sveti večer, ko bi na sporedu pričakovali kaj “pocukranega”, Sam doma na primer. Zakaj je to primeren film za božični večer?
Vsaka družina je na neki način hlev, v katerega se rodi Jezus. On ni prišel v kraljevo palačo in urejene razmere. Prišel je na podeželje, vse prej kot v blišču. Zdi se mi, da so naša življenja in tudi življenja družin v filmu z vsemi tegobami in odkloni od perfekcije ta isti hlev, štal’ca, kamor se je rodil Jezus. Mislim, da z razlogom.

Izbrali ste tri zelo močne zgodbe, s precej tabuizirano vsebino. Zakaj ravno te tri?
Izbral sem te družine, a lahko bi bile tudi druge. Vsaka ima nek križ, ki ga nosi.

Življenja nobene družine se ne da primerjati z življenjem druge družine. Vsaka je unikatna. Kot je vsak zakon unikaten. Je srečanje dveh svetov, dveh ljudi, ki sta enkratna, neponovljiva. Iz tega vedno nastane nekaj novega. To je lepota življenja. Ne moremo ga ukalupiti.

Mi pa prav to radi delamo. Počutimo se varno, če lahko ljudi popredalčkamo. Vendar je to lahko včasih farizejska drža. Jezus je prišel k ljudem, ki so bili zunaj takratnih predalov pravovernosti, in podobno je danes.

PETER PERŠE
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA
Peter Perše

Papež Frančišek želi v apostolski spodbudi Radost ljubezni sporočiti prav to: pristopiti do vsakega para, vsakega človeka, vsake družine. Individualno. Videti njih in njihovo realnost.

Velikokrat nam manjka sočutja in usmiljenja. Prav to, kar najbolj želimo sami zase, a tega nismo sposobni dati drugim. Zdi se mi, da je ta film odprl prav to vprašanje. Ti ljudje so bili deležni  Božjega usmiljenja, iz tega pa v življenju lahko nastane nekaj lepega.

Veliko družin je v hudih težavah. Mladi lahko dobijo vtis, da lepo zakonsko življenje sploh ni (več) realna opcija.
Kriza družine, ki jo doživljamo, nezmožnost verjeti v neke lepe odnose, po drugi strani pa lahkost sprejemanja odnosov, v smislu: saj bo šlo. Vse je v zaljubljenosti, vse delamo v omami. Mnoge družine so lepe ravno zaradi zavestnega dela zakoncev na odnosu. Biti družina je pogosto težko, vendar je veliko družin, ki dokazujejo, da je biti družina lahko tudi zelo osrečujoče in lepo.

Morda se danes v družbi premalo zavedamo, da je za dober odnos treba delati, garati, potrpeti. In potem pridejo tudi rezultati. Premalo pa je tudi zavedanja, kakšna moč je v samem zakramentu svetega zakona.

Te družine na neki način kažejo, da četudi se je življenje obrnilo drugače, to ne zmanjšuje lepote zakonskega in družinskega življenja. Prikažejo ga takega, kot je. In kako iz dane situacije potegniti najboljše zase in za druge.

V vseh treh primerih so pričevalci šli skozi veliko stisko. In se prečistili. Kako ste vi videli njihovo osebno rast?
Vsi so duhovno zrasli. V svojo štalo, v svoje življenje so povabili Boga. On lahko iz situacije, ki je objektivno morda greh, nekaj nesprejemljivega, slabega, naredi nekaj novega.

Morda se ne da popraviti vseh krivic, ki si jih storil, a truditi se je treba. Res ni treba, da obupaš in delaš nove krivice. Ali pa rečeš: če je meni propadel zakon, potem zakonsko življenje ni nič vredno.  Morda je ravno obratno.

Gotovo je bilo težko spregovoriti o teh stiskah. Včasih je še prijateljem težko povedati, ti pari pa so svojo zgodbo povedali na televiziji. Kakšen je bil ta proces, kako jim je uspelo?
Mislim, da se odvija proces v družbi in tudi v Cerkvi. Ljudje, ki svojo vero jemljejo resno, se ne umikajo več, ampak so pripravljeni spregovoriti o razlogih svojega upanja. Pomembno  je imeti visoke ideale in stremeti k njim, toda poti do njih so lahko vijugaste, ne gredo vedno samo navzgor. Bog vstopa v naša življenja v naši nepopolnosti.

Ko sem iskal pare, sem poiskal ljudi, ki sem jih prej na svoji poklicni poti že srečal. Vedel sem, da so pripravljeni o svojih izkušnjah govoriti, vsaj v bolj zaprtih skupinah. Gena v skupini Srce – za ločene, Marko in Monika pri gibanju Družina in Življenje, Vid in Anja pa prek Zavoda Živim.

Vedel sem, da imajo pogum, da o tem spregovorijo. Da se film lahko dotakne ljudi, je potrebna velika iskrenost in za to sem vsem trem parom zelo hvaležen.

FILM MAKING
OSEBNI ARHIV
Med snemanjem filma Radost ljubezni

Te zgodbe so daleč od ideala, morda tudi daleč od družbenih, zlasti pa cerkvenih pravil. Marsikdo bi lahko obsojal, a ta film je daleč od tega.
Če sam nimaš osebne izkušnje, da ti je bilo veliko odpuščeno, da si veliko prejel zastonj, tudi iz usmiljenja, verjetno težje razviješ to držo.

Zase vem, da sem daleč od popolnega in da mi je bilo v življenju veliko darovano. Prek svojih padcev in iskanj sem razvil držo, da ne obsojam, da prisluhnem ljudem.

Tudi film zavestno ne daje sodb. Izzvani smo, da vsak pogleda pri sebi. Zame je ključno vprašanje ob filmu, ki sem ga gledal znova in znova, to: Kako jaz živim svoj odnos s svojo ženo, s svojimi otroki, koliko vlagam v to? Lahko se ujamem v past, da blestim v službi, doma pa zanemarjam ženo in otroke.

Res nisem poklican, da bi kogarkoli sodil.

Raziskave kažejo, da danes mladi ne ločijo več med realnostjo in filmi, igricami, fantazijo. Kaj storiti? Je ta film tudi korak k realnemu dojemanju življenja?
Družina je za mlade še vedno ena največjih vrednot. Vendar živeti dober partnerski odnos ni hollywoodski film v smislu: srečala bom princa na belem konju in potem bova srečno živela do konca življenja. Ker se to v realnem življenju ne zgodi, ljudje pogosto obupajo.

Vprašal pa sem se, kaj naredimo kot družba, da bi mlade opremili za življenje? Pa ne govorim samo o duhovnih kategorijah, ampak morda tudi psihološko. Koliko vejo fantje o dekletih, dekleta o fantih? Kako razmišlja ženska, kako razmišlja moški? Kaj je pomembno za dober odnos?

Podobnih zgodb je okoli nas veliko, a ne opazimo. Po svoje logično, ker ljudje svojih travm ne razlagajo vsem naokoli, po drugi strani pa jih morda tudi mi odrivamo na stran, ker so zgodbe pretežke. Kako ljudem v podobnih stiskah biti žarek upanja?
Ne glede na zelo različne odzive na papeža Frančiška sam mislim, da ima kar pravo poanto. Če hoče Cerkev biti blizu ljudem, mora biti poljska bolnišnica. Biti mora tam, kjer so ljudje v bolečinah. Jezus sam pravi, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, temveč bolni. Če res iskreno pogledamo vase, smo vsi potrebni zdravljena, opore, spremljanja.

Najprej smo poklicani, da ne obsojamo in sami živimo lepe odnose. Danes je preprosto pomembno, da poslušamo, ne da bi sodili.

So pa tudi v Cerkvi že skupine s posebnim poslanstvom – kot so skupine za ločene, zasvojene in podobno. Tega bi moralo biti več, saj je danes vedno manj ljudi, ki sodijo v škatlo, na kateri piše “popolno”, in vedno več takih, ki potrebujemo kakšen “servis”.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.